Ozadje članka o meni v Nedelu

Pozdrav! Kot ste nekateri že videli, je bil pred dvema tednoma v Nedelu objavljen članek o meni (tukaj ga lahko preberete v spletni obliki)! Ko sem dobila v roke izdajo časopisa, sem bila čisto paf, saj sem si tole predstavljala kot eno čisto majhen članek, potem pa se vidim kar na celi strani! 😀 Da povem, kako je sploh prišlo do tega članka. Pred kakšnim mesecem, sem na svoji facebook strani objavila, da bo šlo do 21. decembra 5€ od vsake prodane eko vrečke v dobrodelne namene, za organizacijo Siti besed. To objavo je naprej delila blogerska kolegica Eva Seljan (njen blog). Na njenem profilu jo je videla njena prijateljica in novinarka Iva Gruden (njen blog in twitter). Moja odločitev ji je bila všeč in tako me je kontaktirala po mailu. Ker je trenutno na delovnem dopustu v Vancouvru v Kanadi, je predlagala svoji novinarski kolegici Mateji Gruden (nista v sorodu), da stopi v stik z mano. In tako mi je Mateja poslala mail, da bi želela imeti pogovor z mano za Nedelo ter mi pustila svojo telefonsko. Tega sem se zelo razveselila, a vseeno sem rabila par uric preden sem zbrala dovolj poguma, da sem jo poklicala. Ja, bilo mi je prav nerodno. Mateja mi je takoj povedala, da je prav čakala na moj klic in mi kar predlagala, da se tikava. Dogovorili sva se za srečanje na Ptuju, v Muzikafeju, kar za naslednji dan. Super! Na srečanje sem malo zamudila, ker je ravno tisti dan dedek po kosilu zlezel skupaj in nas s tem vse zelo prestrašil. Hvala Bogu smo ga spravili k sebi – mama mu je uspešno naredila masažo srca, čeprav je to delala prvič v življenju in niti ne čisto po pravilih. Med čakanjem na rešilca, za katerega sploh ni vedel, da pride, ker mu zaradi njegove naglušnosti tega nismo uspešno dopovedali, je z nasmeškom dejal “Se še nemo ze vmrja.” 😀 No, ko sem le prišla V Muzikafe (novinarka je bila nad lokalom navdušena in ji je tudi prav žal, da ni kakšnega tako luštnega kotička v Ljubljani), sta me tam že čakala Mateja in fotograf. Pred pogovorom sem tako imela fotografiranje in nastalo je ogromno fotk, od katerih je potem bila izbrana le ena 😀 In zdaj sem pomislila, koliko filma bi šlo za to, če ne bi bili v digitalni dobi. No, novinarka je bila super fajn, sem bila kar sproščena, čeprav me je kar malo stisnilo, ko je ven izvlekla diktafon, hah. Hecno je, koliko stvari bi lahko povedala o sebi in svojem delu, ko o tem tako sama pri sebi razmišljam, ko me pa nekdo sprašuje pa skoraj zamrznem. Povem dva ali tri stavke, potem pa se ustavim. Da vam ne bom še dalje kradla teh dragocenih zadnjih minut v 2012, ko je treba še toliko vsega zaključit, naj povem še samo to, da sem zelo hvaležna vsem tem trem čudovitim puncam, preko katerih mi je to sploh bilo omogočeno in da sem zelo hvaležna vsem vam, ki ste članek všečkali in ga delili na družabnih omrežjih! Res je čudovit občutek, ko vidiš, kolikih ljudi se tvoja zgodba dotakne in koliko ti jih privošči vse najboljše! Neverjetno pogreje pri srcu in da veliko zagona za naprej! Vsem vam pošiljam veliko ljubezni in naj vas vsepovsod spremlja sreča! <3

With Love,