Soočenje z dejstvom, da so te vzgajali čustveno nezreli starši: Zakaj se ne želiš soočiti s tem in zakaj je nujno, da se?

Nekaj v tem, kako si bil vzgojen, je prispevalo k temu, da ne zmoreš čisto normalno funkcionirati kot odrasla oseba.

Morda si odrasel otrok alkoholika, staršev, ki so imeli kakšno drugo obliko zasvojenosti ali pa so bili kronično bolni in zato nezmožni, da bi ti dali vso skrb in pozornost, ki si jo kot otrok potreboval.

Kot otrok si se pogosto počutil kot najbolj odrasla oseba v prostoru. Sedaj, ko si pa odrasel, pa se pogosto dogaja, da se počutiš kot otrok. Če si bil navajen, da si se počutil, kot da prednjačiš pred svojimi vrstniki, saj si bil ponavadi najbolj odgovoren, pa se ti zadnje čase zdi, kot da so vrstniki postali odrasli ljudje, ti pa si še vedno ujet v otroštvu. Ali pa v fazi jeznega najstnika.

Želiš si pomagati, a obstajajo stvari, ki te zadržujejo pred tem, da se res soočiš s svojo prtljago kot otrok čustveno nezrelih staršev.

Pa poglejmo, kaj te morda zadržuje.

Zakaj se včasih sploh ne želiš soočiti s svojo prtljago kot odrasel otrok?

⇉ Izraz odrasli otroci alkoholikov / zasvojencev / kronično bolnih povezuješ z zelo žalostnimi podobami in zdi se ti, da ti ne spadaš tukaj zraven

Sama sem si zelo dolgo mislila, da sem jo super odnesla. Moj oče je bil alkoholik in v spominu imam veliko prepirov in tihih maš, ampak hej, v šoli mi je dobro šlo, moj fant me je imel rad in zdelo se mi je, kot da imam uporabo trave in alkohola pod kontrolo. Vožnja pod vplivom alkohola mi ni nikoli dišala. Če sem pila alkohol, sem prišla domov s taksijem. Odgovorna sem bila.

V moji glavi so otroci, na katere je vplivalo, da so njihovi starši bili zasvojeni, izgledali približno takole:
Imeli so modrice, žalostni, jezen ali odsoten pogled, bledo polt, premalo kilogramov ali pa preveč. V šoli jim je slabo šlo in očitno so se bali avtoritete.
Pozneje so morda sami postali zasvojeni z drogami ali alkoholom, počeli vse sorte neodgovornih stvari in se upirali avtoriteti, včasih čisto brez razloga.

Sama sem pa bila inteligentna, zabavna, kul. Vedno sem imela prijatelje, s katerimi sem lahko imela globoke pogovore. Hvaležna sem bila za mnogo dobrih stvari v svojem življenju. Moja največja zasvojenost pa so itak vedno bile knjige. In cigareti, seveda, a sem vedno vedela, da bom enkrat nehala.

Dobro sem izpadla, nisem bila ena izmed teh žalostnih/jeznih ljudi.

(Pa sem bila.)

Vprašanje zate: Ali se izogibaš soočenju s svojo družinsko prtljago, ker izgledaš drugače, kot si predstavljaš, da izgledajo odrasli otroci alkoholikov?

⇉ Zdi se ti, da si preveč občutljiv. Drugi ljudje so navsezadnje šli čez dosti hujše stvari. You feel like you are too sensitive. Other people had it way worse than you did, after all.

Ne želiš se pritoževati nad svojimi starši in družinskimi člani. Slišal si za primere oz. osebno poznaš ljudi, ki jim je bilo veliko huje kot tebi. Ko slišiš njihove zgodbe, si želiš objeti svoje starše in se jim zahvaliti. Zdi se ti, da če bi se začel soočati z dediščino, ki jo imaš kot odrasel otrok, da bi to pomenilo, da si nehvaležen za vse, kar so tvoji starši naredili zate. Ne želiš biti nehvaležen. Ne želiš se sramovati svoje družine.

Enkrat sem o tem govorila s prijateljico in rekla je, da bi morali biti hvaležni svojim staršem, ker so se vedno trudili po svojih najboljših močeh. Če čutimo hvaležnost do svojih staršev, je tudi naše življenje boljše.

Sama se na nek način strinjam z njo, a sem ji vseeno dala sledeči primer:
Predstavljaj si, da so se tvoji starši trudili po svojih najboljših močeh kuhati za tebe, a so ponavadi zažgali hrano. Zažgana hrana je škodljiva in nima dobrega okusa, tudi če so se tvoji starši trudili po svojih najboljših močeh.

Če ste odraščali z emocionalno nezrelimi starši, ste pojedli kar nekaj zažgane hrane.

Če se ne moreš počutiti hvaležno za trud svojih staršev, ne skrbi. Morda se nekoč boš.

A zaenkrat si priznaj, kje vse čutiš jezo, ker se niso bolj potrudili in ker so ti nekatere stvari naredili fucking težke.

Vprašanje zate: Na katerih področjih si želiš, da bi tvoji starši delali boljše, kot so? Kaj si želiš, da bi bilo drugače?

⇉ Občutek, da si prestar, da bi še vedno krivil starše za to, kaj je narobe s teboj.

Strinjam se s tem, da pride čas, da nehamo kriviti starše in da začnemo sami delati najboljše, kar lahko. Ravno zato te spodbujam, da se soočaš s tem. Ko enkrat veš, kje si sam še vedno pripravljaš “zažgano hrano”, ker si se tega naučil od staršev, se lahko vstaviš in vprašaš:
Ali obstaja kak boljši način? Kaj lahko naredim drugače?

⇉ Strah te je, da ko enkrat odpreš omaro, okostnjaki kar ne bodo nehali padati iz nje.

Padali bodo, padali. Naj padajo.

⇉ Strah te je vseh velikih čustev, ki bodo priplavala na površje in koliko časa bo trajalo, da se pomiriš z njimi.

Strah te je, da če si dopustiš čutiti jezo, da boš začel uničevati stvari.
Strah te je, da če si pustiš zajokati, da se ne boš mogel ustaviti in da se boš za zmeraj počutil kot žrtev.
Strah te je strahu samega, tesnoba se včasih spremeni v paniko, včasih se zazdi, kot da lahko umreš od strahu.

⇉ Programe za zdravljenje in okrevanje povezuješ s spiritualnostjo in/ali Bogom.

Kar je še ena stvari, ki je verjetno bila travmatična zate, če si odraščal v čustveno nezdravem okolju, ki se je prepletalo z religijo.

Za nekatere ljudi duhovnost in beseda bog nimate negativne konotacije. Nekaterim ljudem je prijetno, ko pomislijo, da obstaja nekaj večjega, s čimer se lahko povežejo.

Če se ti je pa npr. dogajalo, da si prosil Boga za to, da bi se tvoji starši rešili zasvojenosti, pa tvoje prošnje niso bile uslišane, imaš morda travmo v povezavi z Bogom.

Morda pa si ateist in ne želite biti povezan z nobeno skupino ali programom, ki omenja boga ali višjo silo.

Če si ateist ali pa nekdo, ki ne prenese besede bog zaradi religioznih travm, ti priporočam, da si prebereš 12 protokolov za otroke alkoholikov, napisanih iz sekularne perspektive.

⇉ Ne želiš hoditi na skupinska srečanja odraslih otrok.

Ne rabiš. Sama še se jim zaenkrat nisem pridružila. Morda se bom kdaj v prihodnje, če se mi bo zahotelo. Do zdaj mi je ogromno pomagalo že branje knjig, notranje delo, pisanje o tem, in pogovori s prijateljicami, coachinjo in psihoterapevtko.

Zakaj je dobro biti pogumen in se soočiti s svojo zapuščino kot odrasel otrok?

Zato, ker se pogosto ujamemo v iste vzorce obnašanja in čustvovanja, kot smo jih videli, ko smo odraščali.

⇾ Morda sploh nisi zasvojen z nobeno substanco in se nasploh dojemaš kot precej ljubečega človeka, a vseeno pogosto podzavestno počneš sebi in drugim, kar so drugi počeli tebi.

⇾ Značilno je za odrasle otroke, da nas privlačijo ljudje, s katerimi lahko poustvarjamo dinamike v katerih smo odraščali. Na površju včasih ti odnosi izgledajo čisto drugače, kot so izgledali v primarni družini, a imajo na emocionalnem nivoju enak grenek priokus.

⇾ Ti vzorci se kažejo v tvojih delovnih/poslovnih odnosih. Kot je zapisala Janet G. Woititz: “Ko ljudje ne naslovijo karakteristik odraslih otrok, delovno okolje postane kopija domačega in odrasel otrok se ponovno znajde v vlogi žrtve.”

Razvil si strategije za preživetje, ki so bile nujne zate v času odraščanja, a ti več ne koristijo.

Npr.: Sposobnost, da si se naredil nevidnega, kadarkoli je to bilo potrebno, ti je pogosto prišla prav (in še vedno jo lahko uporabiš, če si v nevarnosti), sedaj pa te ovira pri tem, da razširiš svoj posel, ker se ne počutiš varno, ko te ljudje gledajo.

Ker je to delo super koristno:

Začel boš rasti kot oseba.
Tvoj odnos s seboj se bo tranformiral.
Izboljšal boš odnose z drugimi ljudmi in/ali našel nove ljudi, ki te razumejo, s katerimi lahko imaš izpolnjujoče odnose.
Tvoj občutek lastnega jaza se bo začel vračati. Spomnil se boš samozavestnega dela sebe.
Začel se boš počutiti bolj vrednega dobrih stvari v življenju.
Tvoj spanec se bo izboljšal.
Živčni sistem se bo pomiril.
Ogromne količine krivde in sramu bodo preprosto odpadle.
Veliko bolj boš začel uživati v tem, kar ti ponuja življenje. Pritegnile te bodo zdrave in kreativne prostočasne dejavnosti.
Tvoja potreba po tem, da se s čim otopiš ali zadaneš, se bo postopoma manjšala.
Vrnili se ti bodo motivacija, pogum in samozavest za delo na stvareh, ki so ti res pomembne.
Življenje se ti bo zdelo bolj smiselno.
Spet boš bolj užival v družbi drugih ljudi.
Videl boš, da mnogo stvari, za katere si se krivil, sploh niso bile tvoja krivda.

Razjasnilo se ti bo, kje ti manjkajo koščki, ki jih potrebuješ, da postaneš funkcionalna odrasla oseba in ugotovil boš, da ne glede na to, skozi kaj vse si šel, si kot bitje popolnoma opremljen z vsem, kar potrebuješ, da si pridobiš sposobnosti, ki ti manjkajo, da si vzgojiš “manjkajoče koščke”.

Kaj se zgodi, če se ne soočiš s svojo prtljago kot odrasel otrok?

Ne želim zveneti, kot da je tvoje življenje obsojeno na propad, če se ne soočiš s tem, a do neke mere je (do kakšne je odvisno od drugih načinov, s katerimi si pomagaš).

Tudi, ko se soočaš s svojo prtljago, okrevanje traja in hočeš nočeš, še vedno zapadaš v stare vzorce.

A če se izogibaš delu, ki je potrebno za zdravljenje, boš:

Ponavljal vzorce v katerih si bil vzgojen.
Si ponavljal dramo ter privlačil ljudi, s katerimi lahko preigravaš stare dinamike.
Manifestiral fizične simptome zaradi nesprocesiranih čustev.
Iskal načine, da se otopiš in verjetno sam postal zasvojenec.
Živel z veliko krivde in sramu.
Pustil, da drugi ljudje hodijo po tebi.
Izgorel, medtem ko se trudiš, da bi bil najboljši za vse, ki te potrebujejo.
…

Kaj se zgodi, ko se pričneš soočati s svojo prtljago kot odrasel otrok?

Sprva pride do olajšanja, ker imaš končno razlage za stvari, za katere si mislil, da so narobe s teboj. Začutiš upanje.

Nato pa začneš čutiti jezo. Imaš občutek, da se ti je dogajala krivica. In se še vedno.
Krivično je, da si moral biti majhen odrasel, ko si bil otrok, in se ekstra truditi ter skrbeti za čustva ljudi okrog sebe, da si si zagotovil preživetje. Sedaj, kot odrasla oseba, pa moraš spet vlagati ekstra delo, da se prevzgojiš, da si daš, česar ti starši niso zmogli dati, da pozdraviš svoje travme, da postaneš funkcionalen odrasel človek. Zdi se nepravično, kakšno prednost imajo otroci, ki prihajajo iz ljubečih domov. Ti pa se moraš ekstra trudit, da prideš do tega, kar bi ti bilo dano, če bi imel emocionalno zdrave starše.

Vzbujati se ti začne tudi sočutje do majhnega sebe. Do otroka, ki je moral skozi vse to. In s tem pride veliko žalosti. Solze kar tečejo. Kot da bi vse solze, ki si jih kot otrok zatrl, sedaj hotele ven.

Še en velik občutek zahteva tvojo pozornost. Strah. Vsi trenutki, ko je tvoje telo zamrznilo v strahu. Sedaj plavajo na površje.

Medtem, ko to pišem, ugotavljam sledeče: Sama sem večino življenja živela z veliko količino krivde in sramu. Ko sem začela brati o odraslih otrocih, je mnogo krivde in sramu izpuhtelo, saj sem uvidela, da nisem ta slaba oseba, za katero sem mislila, da sem, začela sem bolj razumevati zakaj sem takšna. Pod krivdo in sramom pa so bili jeza, žalost in strah.

Čustva, ki jih nisem ravno mogla izražati v svoji družini. Nisem se počutila videne, slišane in ljubljene, če sem jih izrazila. Če sem pokazala svojo jezo, se mi je nabijala krivda. Če sem pokazala solze, sem slišala, da bo do poroke že minilo. Če sem se česa bala, sem slišala, da moram biti korajžna. Kmalu sem te občutke začela skrivati pred svojo družino in se skušala sama prebiti skozi njih. Pozneje sem jih skrivala tudi pred drugimi. Se trudila biti odgovorna, uspešna, prijazna do vseh in se krivila ter sramovala, ko nisem dosegala svojih pričakovanj.

To se sedaj lahko sliši zabijajoče. Zakaj bi potem sploh želeli delati na tem?!

Ko vztrajaš v procesu, ko se ne zapuščaš več (ali vsaj ne tako pogosto), ko ostajaš prisoten s seboj in s svojimi čustvi, tudi ko se zdi, da jih ne moreš prenesti, se sčasoma začneš počutiti vse bolj doma v sebi. Moč se ti začne vračati. Samozavest pride nazaj. Vse bolj in bolj spet verjameš vase.

In o bog, življenje postane tako zelo zabavno.

Začneš čutiti, da si vreden tega, k čemur stremiš.

Obenem pa postaneš bolj realističen.

Veš, da stvari zahtevajo svoj čas. Ponavadi nam ne uspe, da bi kar spremenili svoje življenje in svojo osebnost čez noč ter v tednu dni dosegli svoje največje sanje.

Zato pa začneš uživati na poti. Življenje postane bolj globinsko bogato. Kako naj to izrazim? Ni tako, da pa zdaj delaš čisto vse drugače, kot si pred svojim okrevanjem. A se nekatere iste stvari, ki jih počneš, čutijo drugače. Nekatere vsakdanje stvari opaziš in ceniš veliko bolj, kot si ji kdaj prej.

Pete Walker v svoji knjigi o posttravmatski motnji omeni, da traja veliko časa, da se pozdraviš. Da si v tem procesu do konca svojega življenja. A je ta pot vredna tega, da hodiš po njej.

Ko sem to prebrala, sem si rekla, da si bom dala 5 let, da postanem spet samozavestna. Da vidimo, kaj se zgodi v petih letih, če se zavežem k temu procesu.
Od takrat je minilo leto in pol. Subjektivno se počutim, kot da sem 30 ali 40% bolj samozavestna, kot sem bila takrat, moje življenje se mi pa zdi eksponentno boljše.

Res je vredno, da se zavežeš sebi in svojemu zdravljenju. Vem, da se bo tudi tebi tvoje življenje zdelo slejkoprej eksponentno boljše!

Vprašanje zate: Kaj je tvoj glavni razlog, da se izogibaš soočenju s svojo prtljago kot odrasel otrok? Kaj je pa tvoj glavni razlog, da se želiš soočiti z njo? Prosim, podeli v komentarjih.

*

Hvala vam, da berete!. Pišem v svojem stilu, delim svojo zgodbo, svoje primere. Tvoje izkušnje so lahko drugačne kot moje, a sem prepričana, da lahko najdeš veliko skupnih točk in da ti bo to koristilo na tvoji poti. Moja namera s to serijo objav je, da ti dam nekaj vrednega, da te navdihnem, da se zavežeš sebi. Obenem pa je tudi moja namera, da grem sama globlje v svojem zdravljenju, ko delim svojo pot.

V naslednji objavi bom z vami delila knjige, ki so mi do sedaj najboolj koristile pri mojem okrevanju.

Tukaj pa lahko najdeš vse objave v tej seriji:

P.S.: Lahko te podprem kot coach na tvoji poti. Tudi, če si odrasel otrok, lahko še vedno delaš na svojih poslovnih idejah, poskrbela pa bova, da medtem tudi lepo poskrbiš za svojega notranjega otroka. Preberi več o delu z menoj in mi pošlji email na anita@anitapuksic.com, če imaš kakšno vprašanje.