Vrnitev domov, potem ko sem postala nova jaz.
Pred dvema tednoma sem se iz Firenc vrnila v svojo majhno vasico v Sloveniji.
V Firencah sem preživela tri mesece in to so bili najboljši meseci mojega življenja doslej.
Moje delo tam imam neizmerno rada. Delala sem z zlatarko po imenu Joy, ki ustvarja najlepši nakit (ne verjemi, preveri: https://athousandjoysjewelry.com).
Z njo se počutim kot zvezda, kar se tiče biznisa in coachinga. Gradim poslovne sisteme, hkrati pa sem jaz lahko čisto jaz. Lahko se šalim, delim svoja čustva, sem popolnoma človeška, a hkrati tudi oseba, ki je osredotočena na posel in gets shit done. V moji stranki/šefici vidim najboljše, ona pa v meni. Skupaj soustvarjava delovno razmerje, za katerega lahko z gotovostjo rečem, da je najbolj izpolnjujoče, kar sem jih kdaj imela.
Poleg dela sem imela čudovito družabno življenje! Nekatere prijatelje sem si tam ustvarila že lani, letos pa smo te odnose nadaljevali. Zraven tega pa sem spoznala še kup novih prijateljev.
Pred odhodom sem si izdelala vizualno tablo želja; v sredini je bilo sijoče srce, obdano s podobami Firenc, večerjami s prijatelji, besedami, kot je »FLOW«, in stavki, kot je »Imam najlepšo energijo«.
Uresničilo se je. Priredila sem dve večerji s prijatelji in bila povabljena na številne druge. Večino časa sem se počutila v flowu. Imela sem občutek, da me celo mesto sprejema z odprtimi rokami.
Nekoč sem v novičniku od Taje Albolene prebrala, da ne bi smeli le slediti temu, kar ljubimo, temveč bi si morali zastaviti tudi vprašanje: »Ali ta stvar ljubi mene?«
In pri Firencah imam občutek, da me mesto ljubi. Podarja mi nešteto daril, blagoslavlja me s čudovitimi razgledi, cenovno dostopno kavo in prijateljstvi, zaradi katerih se počutim globoko ljubljeno.
Obiskovala sem tudi izvrstne tečaje risanja. Predavatelj je bil mlad, sveže diplomiran, a je svoje ure vodil mojstrsko. Prvič mi je nekdo resnično logično razložil perspektivo pri risanju. Končno je preprosto! V odnosu z vsakim izmed nas študentov je imel čudovito prisotnost; imela sem občutek, da mu je resnično mar za vsakega posebej. Povratne informacije je dajal tako, da sem se glede svojih del počutila odlično, hkrati pa je jasno podal, kje so potrebne izboljšave, brez kančka kritiziranja.
Obiskovala sem tudi tečaje improvizacije. Bilo je res zabavno. Hkrati sem se tam naučila pomembnih življenjskih in vodstvenih lekcij. Poleg tega smo imeli vaje v petek zvečer, zato smo po njih običajno skupaj odšli na večerjo ali pijačo in naokrog po mestu. Tudi tam so se spletala prijateljstva. <3
Malo me je bilo strah vrnitve v Slovenijo.
Tam sem se počutila tako čisto jaz.
Še v Firencah sem s tamkajšnjim prijateljem delila svoje strahove. Kaj če se vrnem v svojo staro identiteto, nazaj v stare navade?
Rekel je: »Ko se vrneš, ne počivaj in si ne jemlji premora. Nadaljuj s to novo energijo. Kaj je prva nova stvar, ki jo boš naredila, ko se vrneš?«
Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo: Prebarvala bom sobo. Temno zeleno.
Druga stvar: Poiskala bom pisarno. Do takrat pa bom delala iz knjižnice.
Prvi vikend po prihodu domov sva z možem sobo prebarvala v temno zeleno. Jaz ji pravim bogato zelena, on pa plemenita zelena. Osrečuje me. Kontrasti so preprosto čudoviti. Najini telesi v kontrastu s temno zeleno. Oranžna solna svetilka v kontrastu s temno zeleno. Popolno je.
Nato mi je vzelo skoraj cel teden, da sem stvari sistemizirala in jih vrnila na police.
Začela so se pojavljati čustva.
Imela sem občutek, da se borim s stvarmi. Ali želim to na polici? Sem to še vedno jaz? Pogledala sem v svoje stare dnevnike in čutila sem razdraženost. Kot da bi me gledala leta zastoja. A hkrati sem vedela, da se lahko zahvaljujoč tisti meni, ki je preko dnevnikov predelovala mentalna in čustvena bremena, zdaj veselim toliko blagoslovov. Imam kup revij. Vseh člankov v njih še nisem prebrala. Naj jih obdržim? Naj jih vržem stran? Knjige, ki jih še nisem prebrala. Bom prebrala te članke in knjige? Začela sem delati načrt: Vsako jutro bom eno uro brala, nato pa bom vsak dan posnela video, v katerem bom povzela in delila svoje misli o prebranem. A bom res? »Želim si več prostora!« je klicalo iz mene.
Fizične stvari v sobi so se mi zdele, kot da nosijo čustveno in mentalno materijo stare mene.
V skupini za poslovno podporo, katere članica sem, smo pogledali nazaj po koledarju, da vidimo, kaj smo dosegli aprila. Ko sem pogledala svoj firenški urnik, mi je šlo na jok. Moj urnik je bil poln. Delo in družabno življenje. A hkrati je bilo skozi vse to toliko prostora zame. Moj živčni sistem ni bil preobremenjen z vsem, kar se je dogajalo (no, morda občasno), ker sem bila v svojem centru. Bila sem jaz. Vse je teklo. Še nikoli prej nisem bila v takšnem flowu tri mesece zapored.
To sem delila s skupino. In o boju s stvarmi. In o frustraciji, ko se nova identiteta vrne v prostor stare identitete.
En član mi je reflektiral nazaj, da sem v Firencah postala metulj, zdaj pa sem se vrnila v okolje, kjer me še vedno vidijo kot gosenico.
Moje naloga zdaj je, da se vidim kot metulj. In da iz te nove identitete na novo ustvarjam odnose.
To pišem iz knjižnice. To je že drugič, da delam od tukaj. Če bi nadaljevala z delom samo od doma, vem, da bi zdrknila nazaj v občutek, da sem zgolj stay-at-home-dog-mum. Pozabila bi, kako genialno se lahko počutim pri svojem delu. Komandiranje s strani tašče bi začelo najedati mojo samozavest. Se je že začelo, hah. Resnično moram na novo postavit svoje meje z njo, najprej v svojem notranjem svetu.
V Firencah se je moja verzija sanjskega življenja začela zdeti tako mogoča. Že sem jo živela. Končno sem si naredila vizitke. Nanje sem napisala vse. Stvari, ki jih delam za zdaj, stvari, ki sem jih delala in ki jih bom morda spet. Stvari, v katere rastem. Na prvo mesto sem zapisala “future banker“, saj želim ustanoviti etično banko (to si zasluži posebno objavo + začela bom dokumentirati svojo pot). O teh velikih sanjah sem začela govoriti z ljudmi in dobila veliko pozitivnih povratnih informacij, idej in predlogov.
Večji del mene čuti, da so moji cilji že opravljena stvar. To je pot, po kateri zdaj hodim.
A doma se je začel vame plaziti dvom. Denar moram zaslužiti. Bom končno začela zaslužiti spodoben denar s coachingom? Toliko dobrih materialov imam pripravljenih, leta notranjega dela, ki mi je rešilo življenje, destilirana v preproste procese, ki ljudem omogočajo, da predelajo svoje travmice, hkrati pa delajo na uresničevanju svoje vizije. Bom končno začela govoriti o svojem delu in ga ponujati svetu? Bom se končno nehala zadrževati pri izražanje sebe in svojih drznih vizij? Imam fucking pogum, da ljudem povem, da želim ustanoviti etično banko? In to ljudem v našem mestecu! V mojo družini?!
V skupini za poslovno podporo smo dobili nalogo, da gremo na zmenek s svojim Dvomom. Da smo z njim. Da ga vprašamo za njegovo modrost. Da mu dovolimo, da izpopolni naše ideje. Naročeno nam je bilo, da izberemo varno osebo, jo obvestimo, kaj počnemo, in se nato pogovorimo z njo.
V mislih sem izbrala osebo, a je nisem vnaprej obvestila. Prijateljico, ki sem jo spoznala lani v Firencah.
Včeraj sem imela zmenek z Dvomom.
Zvečer pa sem govorila s prijateljico. Je kristjanka in povedala mi je, da je skupaj s svojo sestro molila zame in za mojega moža. Želela je deliti sporočilo, ki ga je njena sestra dobila za naju. Sama se ne prištevam ravno med kristjane, saj je moja vera na spektru (najbližje temu, kako doživljam Boga, je morda panteizem ali z mojimi besedami »Svet je svet«) in krščanstvo je zame le ena od barv na tem spektru. A življenje mi je podarilo čudovite krščanske prijatelje, ki so v svoji veri zelo čisti, in Bogu sem hvaležna, da mi jih je poslal.
Sporočilo zame in mojega moža je bilo (povzeto): »Pokoriti se morata zaradi čaščenja Travme. Nista vajina preteklost. Stvari, ki so se zgodile, so bile resnične, a to ni največ, kar lahko v življenju dobita. Zakona vajinih staršev nista vajina. Sta ločeni osebi. Nehati morata gledati nazaj. Nehati morata na preteklost gledati kot na dokaz tega, kaj je za vaju mogoče. Preteklost morata pustiti za sabo. Ko nehata držati svoje travme, so vajine roke proste, da prejmejo nove stvari. Bog je močnejši od vajinih travm. In Bog ima za vaju čudovite načrte. “Kajti jaz vem, kakšne načrte imam za vas, govori Gospod, načrte za blaginjo in ne za nesrečo, da vam dam prihodnost in upanje.‘ (Jeremija).«
To sporočilo je prišlo ob točno pravem času. Tako neposredno, a hkrati tako polno Ljubezni. Moj Dvom se je začel spreminjati v:
»To lahko storiš. Šla boš korak za korakom. Božansko si podprta. Bog je s teboj. Svoje sanje lahko uresničiš v miru, ljubezni, zdravju in blaginji. Imaš najboljši podporni sistem.«
* * *
Te dobre vibracije pošiljam tudi vam dragi moji soljudje. Verjamem v vas.
Hvala, ker me berete.
