Kako krivda in sram ovirata tvojo kariero?

Published Categorized as Odrasli otroci
How are guilt and shame holding you back from advancing in your career?

Otroci alkoholikov in čustveno nezrelih staršev smo navajeni živeti z veliko količino krivde in sramu. Ko prevzemamo nase odgovornost za svoje starše in druge družinske člane, jemljemo nase tudi krivdo, kadar stvari ne funkcionirajo. Sčasoma se začnemo sramovati samih sebe, zaradi svoje nezmožnosti, da bi uredili vse, kar vidimo, da bi moralo biti urejeno, in ker nam kljub vsemu trudu ne uspe rešiti naših družinskih članov.

Na žalost ta vzorec, ko prevzemamo nase preveč odgovornosti in krivimo sebe, kadar gre kaj narobe, ne izgine kar tako sam od sebe, ko se enkrat odselimo od svoje družine.

Kako vpliva na tvoj posel, če si odrasel otrok in podjetnik? Kako vpliva na tvoje vzpenjanje po karierni lestvi, če si zaposlen v podjetju? Kako vpliva na tvoje delo v timu?

Ta objava spada v serijo objav z naslovom Kaj si kot odrasel otrok želim, da bi že prej vedela? V uvodni objavi sem naštela karakteristike odraslih otrok, v prejšnji objavi sem delila, kako sem se dolgo krivila za smrt svojega očeta. V tej objavi pa pride na vrsto, kako krivda in sram zaradi stvari, na katere kot otroci nismo mogli vplivati, še vedno vplivata na nas dandanes pri našem delu.

S teboj bom delila različne načine, kako ti sram in krivda preprečujeta, da bi izrazil svojo genialnost v svojem poslu oz. pri svojem delu. Primeri, ki jih navajam so osebni ali pa sem jih opazila pri drugih odraslih otrocih. Ni nujno, da se najdeš v vseh točkah.

1. Preveč delaš za svoje stranke/kliente in premalo računaš
Poskušaš narediti vse, kar se da, bi jih osrečil (kot si se trudil s svojimi družinskimi člani). To, da narediš najboljše, kar lahko, da zadovoljiš potrebe svojih strank in da včasih narediš zanje še kaj ekstra (kadar čutiš navdih za to), je dobra poslovna praksa, s katero poskrbiš, da se stranke k tebi vračajo in te priporočajo še drugim. A če si odrasel otrok, so velike možnosti, da nenehno daješ preveč. Kar te vodi k pregorelosti.

Primer: V svojem prvem poslu sem se trudila po svojih najboljših močeh, da sem dala svoje izdelke na pošto, kar se le da hitro. Če je nekdo izdelek naročil v ponedeljek, sem se potrudila, da je bil v torek na pošti. Včasih pa celo isti dan, kot sem dobila naročilo. Zaradi tega sem pogosto dirkala na pošto, stala v vrsti in zapravljala svoj čas in denar v želji, da bi čimprej dostavila izdelke.

Kaj bi lahko naredila drugače? Lahko bi si izbrala en dan v tednu za pošiljanje paketov. Za tiste, ki ne morejo čakati, bi pa dodala opcijo “dostava v 48h” in seveda dodatno računala zanjo.
Hecno, premium storitev sem dajala vsem, brez da bi kaj računala zanjo. Prepričana sem, da bi večina mojih kupcev bila čisto v miru s tem, da počakajo par dni ali kakšen teden, da dobijo ročno narejene izdelke. Ali pa plačala ekstra za hitro dostavo.

Vprašanja zate: Kje delaš in daješ več, kot je potrebno, ker si želiš, da bi nekdo bil srečen s teboj in s tvojo storitvijo? Ali si prepričan, da je to nekaj, kar si tvoja stranka sploh želi?

2. Nenehno razmišljaš o svojih interakcijah s strankami, sodelavci, poslovnimi partnerji, zaposlenimi, člani ekipe.
Zaradi česar te daje analiza-paraliza, dvomiš vase in odlašaš z dejanji.
⇾ Preveč časa porabiš za pisanje e-pošte in pisanje objav na socialnih omrežjih, ker te je strah, da boš rekel kaj narobe. Zraven tega pa še na dolgo razlagaš svojo situacijo.
⇾ Včasih sploh ne izraziš, kaj te moti, ker se bojiš, da boš prizadel ljudi ali jih razjezil.
⇾ Stvari, ki jih ne izražaš in z njimi povezane občutke tiščiš navzdol, zaradi česar še bolj rastejo, kar pa vodi k temu, da še se bolj bojiš izraziti, ker se bojiš, da bodo potlačeni občutki butnili ven z vso silo.
⇾ Namesto tega, da narediš kaj novega, kar čutiš, da je prava stvar zate, si predstavljaš negativne reakcije ljudi, dokler ti ni več do tega, da bi poskusil kaj novega.

Vprašanje zate: Kako bi izgledalo, če bi bil bolj neposreden v komunikaciji? S kom se ti zdi najbolj varno, da začneš prakticirati?

3. Kadar kdo v timu naredi napako, prevzameš odgovornost zanjo.
⇾ Zdi se ti, da bi moral napako preprečiti.
⇾ Če drugi ne naredijo stvari, ki so jim bile naložene, se počutiš dolžnega pomagati ali opraviti delo namesto njih, zato da lahko tim napreduje proti cilju.
⇾ Čutiš sram, kot da si ti naredil nekaj narobe (kot si čutil sram, ko so se tvoji družinski člani neprimerno vedli)
⇾ Iščeš razloge zakaj so naredili, kar so naredili (oz. niso naredili, kar bi morali) in skušaš razumeti njihovo situacijo, tudi kadar to pomeni več neplačanega dela za tebe.
⇾ Strah te je spregovoriti in podeliti svoj pogled na situacijo, ker se bojiš, da bodo drugi krivili tebe za napako te osebe.
⇾ Čutiš, da nekaj ni v redu v dinamiki, ki jo imaš s to osebo, a se počutiš zmedenega in preplavljenega z nasprotujočimi si občutki. Kadar razlagaš situacijo nekomu drugemu, se čudno počutiš, ker tudi tebi vse skupaj zveni malce noro. Strah te je, da si morda ti ta nora oseba, ki botruje temu, da je situacija takšna kot je.

Moj primer: Sodelovala sem pri projektu, kjer smo delali na skupnem cilju v večih manjših timih. Čutila sem odgovornost do širše skupine ljudi, ki je delala na projektu, da naš tim opravi svoje naloge. Ko so mi ljudje pisali oz. me klicali, da član našega tima (še vedno) ni naredil, kar je obljubil, sem jaz opravila njegovo delo in ga posredovala naprej. V svoji glavi sem ga skušala opravičiti z “Otroka ima, poskrbeti mora zanj, jaz pa nimam te odgovornosti, zato lahko opravim več dela kot on.” Čutila sem pa mešanico čustev, od jeze, do tega, da sem neumna, ker delam ekstra, odgovornost do projekta in sram, ker v našem timu ne komuniciramo efektivno. Občutek sem imela, da če bom povedala širši skupini, kako se počutim v odnosu s to osebo, da me bodo vsi videli kot izdajalko, kot da sem jaz tista, ki kreira dramo.
V situacijo sem prinašala nerazrešene občutke, ki sem jih doživljala v svoji primarni družini. Počutila sem se, da če bom izrazila, kaj je narobe, me bodo krivili za situacijo. In tako sem potisnila navzdol svojo jezo, občutek, da sem izkoriščana, in delala dalje.

Kaj bi sedaj naredila drugače?
⇾ Nenehno bi se spominjala, da ti ljudje niso moji družinski člani in da lahko spremenim dinamiko, če delam drugačne akcije
⇾ Z vodjo projekta bi delila, kaj se dogaja v mojem odnosu s to osebo in da opravljam delo namesto te osebe
⇾ O svoji situaciji bi govorila s prijatelji in s študijsko skupino v kateri sem bila, zato da bi se počutila bolj normalno, dobila kakšen uporaben nasvet in se počutila manj samo.
⇾ Poiskala bi si profesionalno pomoč, nekoga, ki bi mi pomagal biti s svojimi občutki, še posebej z jezo.

Vprašanje zate: Kje kriviš sebe za neprimerno obnašanje drugih ljudi?

4. Ostajaš v situacijah, kjer nisi cenjen za svoj doprinos in nisi viden kot to, kar v resnici si.
⇾ Daješ vse od sebe za šefa, ki ni nikoli zadovoljen s tvojim delom in ki vedno najde način, da te pomanjša.
⇾ Hodiš na pijače s sodelavci, čeprav ti je pogosto dolgčas v njihovi družbi. Ne želiš si, da bi te imeli za čudnega ali da bi si mislili, da se imaš za boljšega od njih.
⇾ Ostajaš lojalen šefu ali klientom, s katerimi si že veliko doživel, čeprav te odnos z njimi izčrpava in je vsem očitno, da te izkoriščajo.
⇾ V osebnih odnosih se družiš z ljudmi, ki te izčrpavajo (oz. izčrpavaš samega sebe, ko jim skušaš ustreči, narediti stvari prav v njihovih očeh, zato da bi te odobravali).

Moj primer: Pred leti sem govorila z zaposlenimi v društvu, kjer sem prostovoljka. Govorili so o tem, kako zadovoljni so v timu. Nekdo je rekel, da če delaš z ljudmi, ki te ne cenijo, je boljše iti drugam. Ob teh besedah sem se počutila, kot da so se odprla nebesa in to spregovorila direktno meni. A se mi je takrat vse skupaj zdelo predobro, da bi lahko bilo res. Mislim, res? Da lahko kar greš od tam, kjer te ne cenijo in najdeš mesta, kjer te? A ne bi bila jokica, če bi šla stran od projekta, h kateremu sem se zavezala, ker se ne počutim cenjeno? Večina ljudi, ki jih poznam, se ne počuti cenjene na delovnem mestu… A ni utopično pričakovati, da si lahko cenjen za svoje delo in za svoj doprinos?

Včasih še se vedno borim s tem, čeprav mi življenje vedno znova dokazuje, da ko spustiš stvari, ki niso zate, ko spustiš ljudi, ki te ne cenijo, narediš prostor za ljudi, ki te. Ali pa si vsaj narediš prostor za to, da se imaš sam fino, ko se osredotočaš na svoje projekte.
Včasih tudi ne pomeni, da je kaj narobe s teboj ali pa z ljudmi, s katerimi se ne ujameš. Z nekaterimi ljudmi preprosto ne sodimo skupaj. V vsakem primeru pa je življenje prekratko, da bi ga zapravljali z ljudmi, ki nas ne cenijo.

Vprašanja zate: V katerih odnosih se počutiš, kot da nikoli nič ne narediš prav, ne glede na to, kako se trudiš? V katerih odnosih se počutiš, kot da si preprosto lahko to, kar si in vse popolno teče? Kateri odnosi so nekaj vmes? Katere želiš obdržati, na katerih si še želiš delati in katere si pripravljen spustiti?

5. Strah te je reči za to, kar si želiš in kar potrebuješ
⇾ Bojiš se, da bodo ljudje jezni na tebe, ker imaš potrebe. Kaj če rečejo, da si sebičen, pohlepen, zahteven? Kaj če rečejo, da si tega ne zaslužiš?
⇾ Počutiš se, kot da bi moral samostojno ugotoviti, kako poskrbeti za vse, ne pa motiti drugih s svojimi vprašanji.
⇾ Počutiš se, kot da je čas od drugih ljudi vreden več kot pa tvoj čas.
⇾ Trudiš se, da drugim pomagaš zmanjšati njihovo količino dela in prispevaš kolikor le lahko k njihovi dobrobiti, preden vprašaš za to, kar sam res potrebuješ.
⇾ Najdeš načine, da se pomanjšaš, zato, da ne rabiš vprašati za to, kar potrebuješ in želiš. Vedno se najde kaj, zaradi česar še nisi dovolj dober.

Živiš v ciklu, kjer se počutiš odgovornega za druge. Skušaš jim pomagati, jih rešiti, preprečiti, da se jim dogajajo slabe stvari. Ker se stvari vseeno dogajajo, ljudje še naprej škodijo sami sebi in/ali drugim, se počutiš poraženo. Temu se pridružuje krivda, sram, občutki nevrednosti. Zaradi teh težkih občutkov se zapreš pred svetom. Včasih se ti zdi, kot da že samo s svojo prisotnostjo škodiš ljudem. Kar povzroči drugi ekstrem – zdi se ti, da moraš biti veliko boljši, narediti nekaj izjemnega, nekaj, kar bo res koristilo ljudem, jim pomagalo, nekaj kar bo tebi pomagalo, da se pokoriš za škodo, ki jo povzročaš s svojim obstojem. In cikel se ponovi. To se pojavlja v tvojem poslovnem in osebnem življenju, kajti povsod imaš opravka z odnosi.

Kaj lahko naredimo drugače?
⇾ Eksperimentiraj s tem, da se postavljaš na prvo mesto. Ponavljaj si, da nisi nič manj vreden kot ostali ljudje in da si pravtako zaslužiš dobro živeti. Ker si vsi.
⇾ Sprašuj se “Kaj si želim?”
⇾ Razrahljaj religiozna/spiritualna prepričanja, ki govorijo, da moramo biti nesebični.
⇾ Objemi svoj ego.
⇾ Delaj s svojim notranjim otrokom.
⇾ Povej ljudem kaj želiš.

Vprašanje zate: Kaj si želiš? Sprašuj se to vprašanje in odgovarjaj nanj.

6. Ne postaviš mej.
Včasih sploh ne veš, kje stojiš zaradi čustvenega nemira in duševne megle.
⇾ Bojiš se ljudi in tega, kaj bodo spet zahtevali od tebe.
⇾ Ko vidiš, da te kliče šef, postaneš v trenutku tesnoben, ker veš, da to pomeni ekstra delo zate in da ti ne bo uspelo reči ne.
⇾ Na trenutke se ti zdi, kot da vsi nekaj hočejo od tebe, kot da te vsi želijo za nekaj uporabiti.
⇾ Ne zaupaš več ljudem.
⇾ Vse manj zaupaš sebi in svoji intuiciji, ko pride do drugih ljudi.
⇾ Težko razločiš medtem, kaj prihaja iz tvoje intuicije, kaj pa je tvoj način odzivanja na situacije, ki je pogojen s tvojimi travmami.
⇾ Strah te je interakcij z ljudmi, zato se jih izogibaš, ker se bojiš, da ti ne bo uspelo stati za tem, kar čutiš, da je prav za tebe.
⇾ Kadar postaviš meje, se hitro počutiš krivega. Pri sebi imaš čustvene drame še ure, dneve, včasih pa tudi dlje, čeprav veš, da si naredil pravo stvar.

O bog, koliko ur svojega življenja sem preživela z občutkom krivde, ker sem se sploh skušala postaviti zase, ko je kdo prestopil moje meje.

Kaj lahko naredimo drugače?
⇾ Še naprej se sprašuj, “Kdo sem?” in “Kaj hočem?”
⇾ Ustvari seznam svojih pravil.
⇾ Dajaj si materinsko ljubezen, poskrbi za svojega notranjega otroka, kot bi zanj skrbel zdrav ljubeči starš in kadarkoli je potrebno, bodi mama medved zase.
⇾ Spoznavaj svojo jezo, postani prijatelj z njo.
⇾ Delaj s terapevtom.

Vprašanje zate: Kaj te res razkuri? Razpiši se, daj vse na papir.

Vse “oljne slike” v tej objavi so bile ustvarjene z orodjem umetne inteligence Dall-E. Vtipkala sem: “people trying to create safety in relationships oil painting”

7. Nazaj se držiš pri izražanju svoje genialnosti, pri tem, kar je resnično tvoj doprinos
⇾ Zaradi vsega sramu, krivde in nevrednosti se ti zdi, da so tvoje ideje tako in tako neumne.
⇾ Občutek imaš, da te ljudje ne jemljejo resno.
⇾ Če veš, da imaš odlično idejo, se ti zdi, da ji ljudje tako in tako ne bodo prisluhnili, ker prihaja od tebe.
⇾ Včasih zanalašč, iz maščevanja, ker te ne cenijo, držiš najboljše ideje zase.
⇾ V glavi imaš super ideje, a se ne počutiš dovolj samozavestno, da bi jih delil.
⇾ Včasih se počutiš nevidnega. Dogaja se ti tudi, da kaj poveš, a nihče ne sliši, ko pa nekdo drug kasneje pove isto stvar, dobi pozornost in pohvale.
⇾ Včasih si zmeden, ker veš globoko v sebi, da si pameten in imaš odlične ideje, a te ljudje tretirajo, kot da si malce prizadet.

Sama sem se tolikokrat držala nazaj pri izražanju svojih idej in entuziazma. To je nekaj, kar še se moram naprej opominjat: Moj pogled na stvari ni vreden manj, ker nimam _____ ali ker prihajam iz _____.

Kaj lahko narediš drugače?
⇾ Pridruži se skupinam ljudi, ki imajo podobne interese kot ti.
⇾ Poišči na internetu ljudi, ki delajo podobne stvari, kot jih delaš ti oz. si jih želiš delati in se pozitivno primerjaj z njimi.
⇾ Poišči si coacha.

Vprašanje zate: Koga občuduješ (oz. komu zavidaš)? Kaj imaš skupnega s to osebo?

*

Tudi če se najdeš v zgolj nekaj izmed teh točk, ima to vpliv na to, kako se počutiš glede svojega dela, koliko dohodkov generiraš in kako zadovoljen si s svojimi odnosi.

Včasih se izogibamo delu na teh točkah, ker se zraven začne dvigati ogromno čustev. V naslednji objavi bom pisala o čustvih, ki se sprožijo, ko se začnemo soočati z zapuščino, ki jo imamo kot odrasli otroci alkoholikov oz. čustveno nezrelih staršev.

Če želiš prebrati več o tem, kako to, da si odrasel otrok vpliva nate na delovnem mestu, ti priporočam v branje Self-Sabotage Syndrome: Adult Children in the Workplace od Janet G. Woititz. (Če se prijaviš na Scribd preko moje partnerske povezave, lahko 60 dni zastonj prebereš toliko knjig, kot ti srce poželi. Kadarkoli lahko prekličeš naročnino.)

Shrani objavo na Pinterest.

DONIRAJ,

da lahko še naprej delim svoje zgodbe in uvide s teboj. 

Doniraj denar: Paypal.Me

Doniraj kriptovalute: Coinbase Commerce

Stvari & strani, ki so mi ljube in mislim, da bodo všeč tudi tebi:


    Uporabljam partnerske povezave, kar pomeni, da če se prijaviš preko mojih povezav, da dobim majhno provizijo, brez dodatnih stroškov zate. Seveda priporočam samo stvari, s katerimi sem sama zadovoljna.

    By Anita Puksic

    Na polno človek & z vsem srcem in možgani life coach za umetnike, podjetnike in vizionarje, ki so se pripravljeni osvoboditi težke (družinske) prtljage in zaživeti, kot so zmeraj globoko v sebi čutili, da JE MOGOČE, še posebej zanje. anita@anitapuksic.com

    Leave a comment

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja