Niste krivi za zasvojenost, depresijo, bolezen ali smrt svojih staršev.

Objavljeno Categorized as Nekategorizirano
You are not the one to blame for your parent’s addiction, depression, illness, death…

Moj oče je umrl, ko sem bila stara 18.

Deset let je trajalo, da sem dojela, da se ne rabim kriviti za njegovo smrt. In teh deset let sem živela z občutkom krivde. No, skozi svoje življenje sem se nenehno srečevala s krivdo, atova smrt je bila še ena stvar zraven na mojem seznamu. Žal ne majhna.

Skozi racionalni del svojega uma sem vedela, da se ne rabim kriviti za njegovo smrt. Nisem bila jaz tista, ki je preveč delala, preveč pila, premalo spala in nezdravo jedla. To je on sam delal sebi, s seboj.

A sem se vseeno krivila za njegovo smrt. Ker je nisem preprečila.

*

Tole je prva objava v seriji Kaj si kot odrasel otrok želim, da bi že prej vedela?. Uvodno objavo, v kateri sem šla skozi karakteristike odraslih otrok, si lahko preberete tukaj:

*

Imel je velik pogreb. Ogromno ljudi se mu je prišlo poklonit. Bil je tip človeka, ki trdo dela. Obenem pa prijazen. Ko se je sme(hl)jal, so se mu lička na okroglo privzdignila, z njegovih oči pa je sijala ljubezen. Opravljal je delo kovača, profesionalnega varilca, znal je popraviti vse sorte kmetijskih strojev in mehanizacije. Zato je bil njegov urnik vedno poln. Ko je končal s službo za tisti dan, je šel delat drugam. In če se je zgodilo, da je slučajno prišel domov po službi, v upanju na počitek pred televizijo, je do njega že pricapljal moj dedek in ga prosil, da pomaga pri delu na kmetiji.

Ko gledam nazaj po spominu, bi ga opisala kot sramežljivega. Rad je imel interakcije z ljudmi, a se je obenem malce držal nazaj.

Kar se tiče dela, ni imel mej. Če ga je kdo potreboval ali če se je kaj nepričakovanega zgodilo, je šel takoj (nazaj) na delo in popravil, kar je bilo potrebno.

Po vsem tem delu, se je napoti domov ustavil v gostilni, da spije kakšno pivo in sreča ljudi, ki potrebujejo njegove storitve. Tako se dela posel, v gostilni. Piješ pivo, se pogovarjaš, srečuješ ljudi, dobivaš ponudbe, jih sprejmeš, opraviš delo, dobiš plačilo (ali pa tudi ne), ponoviš. In potem je prišel domov. Pijan.

Moja mama ni bila srečna.

Kot otrok sem ga imela zelo rada. Tudi kot najstnica, čeprav sem bila pogosto jezna nanj. Z veseljem sem šla z njim v toplice, ko si je občasno vzel prost dan. Ali se zraven njega peljala v Avstrijo, kamor je hodil odplačevat kredit. Potem sva šla vedno kam jest. Ponavadi pico. Včasih pa kaj drugega. Ni bil stiskaški, z veseljem je plačal za to, da se je dobro jedlo.

Na 2/3 obroka je ponavadi nehal jesti, rekel, da potrebuje počitek, se smehljal, po minuti ali dveh počitka pa do konca pojedel, kar je bilo na krožniku. Kar na jok mi gre, ko se spominjam tega. V teh trenutkih sem se počutila ljubljeno. Nekaj sva počela skupaj.

V sebi sem pa obenem čutila toliko stvari, ki sem mu jih želela povedati. Stvari, s katerimi sem ga želela soočiti. Stvari, za katere sem ga želela prositi. Stvari kot:

Ata, rada te imam. (V naši družini si nismo izpovedovali ljubezni.)
Ata, boš nehal piti alkohol?
Ata, bosta z mamo uredila stvari med sabo?
Ata, kaj lahko gremo na terapijo, kot družina?

Spomnim se, da sem si enkrat v svojo beležko napisala predloge, ki sem jih želela deliti z njim. Predloge, kako boljše komunicirati z mojo mamo in kaj lahko naredi, da bo izboljšal zakon.

Nikoli jih nisem dejansko delila z njim. Nisem si želela pokvariti najinih skupnih trenutkov s tem, da bi se kregala pred drugimi ljudmi. V resnici sploh ne vem, kako bi reagiral v javnosti. Mogoče se ne bi prepirala. Mogoče mi ne bi nabijal krivde s četrto božjo zapovedjo “Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na Zemlji.” Mogoče mi ne bi rekel, da dela za vse nas in da če dela, ima pravico tudi piti.

Upala sem, da bom zbrala pogum in mu v javnosti povedala, kaj sem si najbolj želela, ker bi morda reagiral drugače, kot je doma. A nisem zbrala poguma.

In ko je umrl, sem se krivila, ker se nisem bolj potrudila. Ker mi ga ni uspelo prepričati, da potrebuje pomoč. Da jo vsi potrebujemo. Krivila sem se za njegovo smrt, ker nisem imela poguma, da bi mu povedala, da ga imam rada. Kaj če bi si premislil glede pitja, če bi vedel, da ga ima nekdo rad?

Krivila sem se, ker se nisem bolj močno trudila mame prepričati, da se morata ločiti. Mogoče bi ga ločitev spremenila? Morda bi dojel, kaj je izgubil zaradi pitja in bi ga to streznilo, morda bi spremenil svoj način življenja.

Ob vsem tem pa sem se krivila za njegovo smrt, ker me je bilo strah, da sem jo morda povzročila jaz, ko sem kdaj v jezi pomislila “Umri, da bo že enkrat konec s tem,” ko sem ga ponoči slišala, kako pada po kopalnici in nisem vedela, če naj mu grem pomagat ali se naj trudim nazaj zaspati.

Ja, bil je človek, ki so ga mnogi imeli radi. Obenem pa je bil trmast kot bik. Ko smo šli na družinska srečanja, ni pustil, da bi moja mama vozila nazaj domov, čeprav je bil sam pod vplivom. Ko sem gledala Milijarde in je Bobbyjev prijatelj vozil njegove otroke pod vplivom alkohola, se mi je zdela Bobbyjeva reakcija na mestu.

Bobby Axelrod knokavtira pijanega voznika

Če bi sama imela otroke, bi se mi verjetno zmešalo, če bi slišala, da so imeli pijanega voznika. A ko sem sama bila otrok na zadnjem sedežu, sem zaupala atu, ker sem ga imela rada in ker je ponavadi bil bolj prijazen in zabaven kot mama. Ni mi bilo jasno, zakaj ona dela dramo iz tega. In zakaj je bila proti temu, da se z njim vozim od bara do bara in pijem sok s sladko smetano. Tudi zaradi tega sem se počutila krivo. Zaradi svoje požrešnosti sem bila soudeleženka v tem, kar je ata delal narobe. Pa že tako sem bila debel otrok, sploh ne bi smela jesti smetane. Sram, krivda, sram.

*

Otrok v disfunkcionalni družini doživlja veliko zmede. Ogromno je kaosa, obenem pa je prisotna tudi ljubezen. Starše in ostale odrasle ljudi še vedno vidiš, kot da vse vedo. In ni ti jasno, zakaj se preprosto ne morejo pogovoriti in urediti stvari.

Otroci naredijo vse, kar lahko, da bi izboljšali situacijo. Tvoje preživetje je odvisno od tvojih staršev. Če so oni v redu, boš ti v redu. In tako začneš prevzemati odgovornost zanje. Si posrednik, ki skuša poskrbeti za mir v hiši. Poskušaš razumeti različne poglede in se trudiš poskrbeti za to, da bi bolj mirno komunicirali, se boljše razumeli, da bi bilo več ljubezni.

A tvoj trud ne obrodi veliko sadov. Začneš se umikati. V svoj notranji svet. Ali pa preživiš več časa pri prijateljih. Pozneje si začneš pomagati z alkoholom, travo, drogami. Ali si skušaš z delom delom delom in dosežki kupiti občutek lastne vrednosti.

Ob tem pa imaš občutek, ne glede na to, kaj dosežeš, da si zguba. Če bi bil pametnejši, prijaznejši, bolj ljubeč, delaven, bolj koristen, bolj karkoli že, bi lahko rešil svojo družino. Jim pomagal uvideti, da življenje ni tako slabo. Lahko se pogovarjamo. Si poiščemo pomoč. Lahko počnemo stvari skupaj, brez drame. Ali dramatične tišine.

A nisi mogel.

IN

Nisi kriv.

Ni bila tvoja krivda, da si niso poiskali pomoči.

Ni bila tvoja krivda, da niso bolj zdravo živeli.

Ni bila tvoja krivda, da se niso bili zmožni soočiti s svojo čustveno prtljago.

In posledice njihov (ne)akcij prav tako niso tvoja krivda.

Zaslužiš si ljubezen, notranji mir, sočutje s seboj. Zaslužiš si, da si odpustiš.

*

You are not the one to blame for your parent’s addiction, depression, illness, death…

Hvala, da berete. Hvala, da se soočate s svojo prtljago. Hvala, da delate notranje delo. Da iščete pomoč in ste odprti zanjo. Veliko delo opravljate s prekinjanjem podedovanih vzorcev.

*

V naslednji objavi v tej seriji, bom govorila o tem, kako vas ta krivda, ker niste uspeli rešiti svojih družinskih članov, omejuje pri tem, da v poslu oz. na delovnem mestu izrazite svojo genialnost, in vam preprečuje, da ste ljubljeni, takšni, kot v resnici ste v osebnih odnosih.

*

Če imate sanje, ki si jih želite uresničiti in želite živeti na svoj način, in iščete coacha, ki se zaveda, da imamo odrasli otroci včasih iracionalne strahove ob stvareh, ki so za druge nekaj normalnega, vsakdanjega (npr. postavljanje mej, izražanje svojega mnenja, svojih želja in potreb, predah pri delu, ko smo utrujeno), sem morda prava oseba za vas. Poglejte si moje coaching pakete, če pa želite prvo preizkusiti, če uživate v delu z menoj, pa se lahko prijavite na petkove seanse, ki jih plačate po lastnih zmožnostih.

DONIRAJ,

da lahko še naprej delim svoje zgodbe in uvide s teboj. 

Doniraj denar: Paypal.Me

Doniraj kriptovalute: Coinbase Commerce

Stvari & strani, ki so mi ljube in mislim, da bodo všeč tudi tebi:


    Uporabljam partnerske povezave, kar pomeni, da če se prijaviš preko mojih povezav, da dobim majhno provizijo, brez dodatnih stroškov zate. Seveda priporočam samo stvari, s katerimi sem sama zadovoljna.

    By Anita Puksic

    Na polno človek & z vsem srcem in možgani life coach za umetnike, podjetnike in vizionarje, ki so se pripravljeni osvoboditi težke (družinske) prtljage in zaživeti, kot so zmeraj globoko v sebi čutili, da JE MOGOČE, še posebej zanje. anita@anitapuksic.com

    1 komentar

    Kaj pa ti misliš?

    Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja