Kako sama sebi postajam starš, kot bi si ga želela

Predogled:

Pogosto sem poskušala stvari pri sebi spremeniti na popravi-se-in-naredi-to-čimprej način. Disekcionirala sem problematične stvari pri sebi na elemente in pričakovala, da jih bom lahko pozdravila na nedeljsko popoldne, zato da bi lahko bila popolno delujoča produktivna članica družbe v ponedeljek.

Sovražila sem zmešnjavo v sebi in jo želela fucking odstranit iz svoje poti, da bi lahko prispevala, karkoli naj bi že to bilo, kar naj bi morala dati temu svetu.

Pogosto imam občutek, da sem nora.

Zato vam ne pišem tako pogosto. Ker se želim prepričati, da je to, kar napišem, dovolj dobro premišljeno ter seveda smiselno. S svojim pisanjem ne želim voditi drugih na kriva pota. In ne želim v navalu čustev pisati stvari, ki bi jih kasneje obžalovala. Ali še huje, da bi kaj od napisanega imelo na koga negativen učinek.

Še vedno sem otrok, ko pride do čustev.

Zjutraj, ko sem se gledala v ogledalu, mi je prišla misel “Še vedno si otrok, ko pride do čustev.”

Ni bilo neodobravanja v tonu te misli, preprosto dejstvo, ki sem ga prepoznavala sama s seboj.

Se nadaljuje. Del 1.

Petek prvega delovnega tedna v 2021 in se že počutim, kot da sem zgubila igro. Ne morem se fokusirati na delo. V tem trenutku mi pozornost jemlje moj pes, ki je zvit v najbolj ljubko puhasto kepico in najboljša stvar, ki jo sedaj lahko naredim s svojim življenjem je, da ga grem objamem.

Naključne misli: #3

Pogosto ti logika da emocionalno zadovoljitev, ki jo iščeš.       Naključne misli je rubrika na mojem blogu, v kateri z vami delim naključne misli iz mojega dnevnika.  Z Ljubeznijo, Anita