Delim moje poročilo za Erasmus:
V začetku februarja sem se vrnila v Firence na prakso. Tako kot prvič, sem tudi tokrat delala v podjetju A Thousand Joys. Podjetje ima samozaposlena umetnica, zlatarka, po imenu Joy. Joy je Američanka, ki že več kot 20 let živi in dela v Italiji. Lansko leto sva se zelo ujeli, poslovno in osebno, zato sva bili obe takoj za, ko se mi je ponudila priložnost za podiplomski Erasmus.
Lani sem ji digitalizirala »Price Book«. Iz papirnatega zvezka sem prenesla vse produkte in materiale v digitalno obliko, pripravila formule, avtomatsko pretvorbo valut itd. S tem se je spreminjanje cen skrajšalo iz parih tednov na dva dneva. Še vedno je namreč morala ročno vnašat spremenjene cene za vsak produkt v dve spletni trgovini, eno na Shopify-ju in eno na Etsy-ju.
Moj prvi projekt letos je bila nadgradnja tega sistema. Prvo sem vse dobro raziskala, nato sem pa povezala vse skupaj v delujočo celoto. Uvedla sem SKU-je (stock keeping unit) za vsako različico vsakega produkta, s čimer sem lahko povezala produkte med Shopify-jem in Etsy-jem. Cene se sedaj množično spreminjajo znotraj razpredelnic, to se s pomočjo ene aplikacije prenese v Shopify, nato pa s pomočjo druge še v Etsy. Iz dveh dnevov se je tako čas za spreminjanje cen skrajšal na pribl. 2–3 ure.
Potem sem se lotila optimizacije spletne strani in vseh produktov za večjo vidljivost v brskalnikih, vzporedno pa sem delala na številnih drobnih nalogah. Uredili sva npr., da jo stranke sedaj lahko takoj, ko jo najdejo v Googlu, kontaktirajo preko Whatsappa. Hitro se je izkazalo kot dobra poteza, saj so se nove stranke v parih dneh začele najavljati za obisk preko te aplikacije. Zraven tega sem uvedla kar nekaj nadgradenj in popravkov na spletni strani, naredila Youtube kanal, kjer bo lahko objavljala posnetke procesa izdelave nakita, poskrbela za avtomatizirano e-pošto za kupce ter nove naročnike na novice in še in še. Poskrbeli sva tudi, da ima sedaj v trgovini v ponudbi darilne kartice. Na koncu tistega dneva je rekla »Vau, zjutraj sem omenila, da mislim, da bi bilo dobro to narediti, sedaj pa je že v ponudbi v trgovini«. Ko so prišle stranke v studio, sem si pustila tudi aktivno sodelovati pri prodaji nakita, ki pri Joy poteka na zelo oseben, etičen in ljubeč način. Ko stranke pridejo, se rokujemo, ko odhajajo pa se zelo pogosto zgodi, da se že objamemo.
V glavnem, dela in idej ni zmanjkalo. Delo z Joy je res prava radost. Lahko se pogovarjava o vsem, se šaliva, obenem pa zavihava rokave in narediva stvari. Vedno prisluhne mojim idejam, mi zaupa, da bom našla načine, kako jih izvesti in ceni moj doprinos. Dogovorili sva se, da bova poslovno sodelovali tudi po moji vrnitvi v Slovenijo.
Ker sem v Italijo šla februarja, sem se tokrat pri iskanju stanovanja zelo fokusirala na energijski razred. Večina stanovanj v Firencah ima najslabši energijski razred, G, kar pomeni, da so slabo izolirana. Nisem želela ponoviti lanske izkušnje, ko me je pozimi zeblo v obeh stanovanjih.
V zadnjem tednu pred odhodom sem končno našla stanovanje. Prijatelj, ki sem ga spoznala lansko leto v Firencah, je šel na ogled in mi potrdil, da je dobro. Okna so bila nova, v spalnici k sreči ni bilo ploščic, termostat v stanovanju je pa bil nastavljen na 20 stopinj. Čeprav sem plačevala skoraj dvakrat več kot lansko leto za sobe, se mi je zdelo vredno. V stanovanju sem bila sama, kar pomeni, da je bilo čisto po mojih standardih. Lokacija je bila odlična, zelo dobro povezana z javnim prevozom, dve postaji tramvaja par minut hoje stran. Obenem pa je bilo stanovanje na mirni lokaciji, s pogledom in balkončkom na zeleno notranje dvorišče z velikim drevesom, kjer sem lahko opazovala prihod pomladi. Na bližnjem trgu je bilo veliko majhnih trgovinic in lokalčkov z vsem potrebnim, zelo blizu je pa bila tudi javna fontana, kjer si lahko zastonj natočiš gazirano in navadno vodo. In s tem prihraniš denar ter porabiš manj plastike.
V stanovanju sem imela dovolj postelj oz. vzmetnic, tako da sem en vikend gostila svojo prijateljico, zadnji vikend v marcu pa kar tri sošolke iz Dobe.
Žal sem to stanovanje imela na voljo samo do konca marca, zato sem se v aprilu preselila v sobo, ki sem jo imela v najem že lani. Občasno je bilo zunaj skorajda poletno vroče, tako da je na trenutke prav pasal hlad stanovanja.
Ker rada hodim, sem na delo in domov po navadi šla peš. Od prvega stanovanja sem imela pribl. 25 minut hoje, od drugega pa 35.
Javni prevoz v Firencah je dobro urejen, z eno karto za 1,70 € lahko uporabljaš avtobus in tramvaj 90 minut. Vozovnice lahko kupiš na avtomatu, v aplikaciji, ali samo prisloniš kartico na samem prevoznem sredstvu. Porabila sem kakšnih 25 vozovnic. Kadar sem šla na kakšen izlet izven Firenc (Pisa, Livorno, Rimini, Grosseto, Pescia) sem šla z vlakom.
Presenetljivo, je hrana v Firencah cenejša kot v Sloveniji. V trgovini sem bila večkrat prestrašena, da sem naložila preveč stvari v košarico. Ko sem prišla na blagajno, pa sem bila vedno znova pozitivno presenečena, saj je bil znesek vedno konkretno manjši od pričakovanega. V restavracijah je hrana primerljivih cen kot pri nas. Ko pa pride do kave, rogljičkov in sladic, ponovno zmagajo turistično nabite, svetovno slavne Firence, saj so cenejše kot Ptuj in Maribor. Podaljšano kavo sem pila za 1,30–1,50 €, rogljički in druge sladice prib. ista cena. Nič nenavadnega ni, da spiješ kavo, poješ rogljiček in plačaš 2,80 €. Nekajkrat se mi je tudi zgodilo, da sem za kavo plačala 1 €. Aperol Spritz je ponavadi 6 ali 7 €, s tem da se mi je parkrat zgodilo, da sem zraven dobila še čips, arašide in celo avokado omakico, brez da bi mi dodatno zaračunali.
Seveda se pa tudi v Firencah ponekod zgodi, da radi lupijo obiskovalce za katere menijo, da jih vidijo zgolj enkrat (in posledično jih res). Tako smo v eni kavarni s sošolkami plačale po 3,5 € za kavo in 8 € za tortico, ker so slišali, da smo turistke. Tako me je razjezilo, da nisem mogla spat in sem prvič v življenju šla pisat negativno mnenje na Google Mnenja. In ugotovila, da še zdaleč nismo bile edine žrtve. Tudi v gelateriji se mi je enkrat zgodilo, da sem dobila veliko porcijo sladoleda, brez da bi rekla zanjo in brez, da bi me kdo kaj vprašal, in zanjo plačala 8 €.
A če potegnem črto, so v Firencah dražje najemnine, toaletni papir in sladoled, vse ostalo je primerljivo oz. po navadi cenejše.
Lansko leto mi je bilo nerodno naročati v italijanščini, saj še nisem imela skoraj nič prakse, angleščini sem se pa izogibala, ker mi je bilo v interesu, da se naučim novega jezika. Letos sem pa bila od začetka odločna in sem z vsemi govorila v italijanščini, celo tako, da sem pogosto, ko so me v centru, v turističnih točkah, nagovarjali v angleščini, odgovarjala v italijanščini. Samo kadar res nisem česa razumela, sem vprašala »Parli inglese?«.
Moja italijanščina je zelo napredovala. Na jezikovnem preverjanju naj bi sedaj bila na C1 nivoju. V kar sicer nisem čisto prepričana. A gotovo že lahko gostim prijatelje in se pogovarjam z njimi zgolj v italijanščini, seveda pa vmes večkrat vprašam za dodatna pojasnila, kaj kaj pomeni. Tudi kratka sporočila mi uspe pisati v italijanščini, brez da bi si pomagala s prevajalnikom.
V drugih delih Evrope, imam po navadi občutek, da je angleščina mednarodni jezik, s katerim lahko povsod prideš. V Italiji pa čutim potrebo, da se naučim še drugih jezikov, kot npr. francoščine, arabščine, španščine, saj se mi veliko pogosteje zgodi, da sogovornik ne zna angleško.
Če sem se lani večkrat počutila osamljeno, letos nisem imela časa za to. Že na poti v Firence sem se na avtobusu spoprijateljila s sopotnico. Prvi vikend, ko sem prispela, smo že imeli večerjo pri prijatelju od lani. Zelo kmalu sem se spoprijateljila s sosedo, s katero sva potem večkrat skupaj šli po galerijah in na kavo, vmes pa ugotavljali, da imava ogromno skupnih točk.
Že dlje čase sem si želela poskusiti gledališko improvizacijo, in prepričana sem bila, da bom jo v Firencah lahko našla. Ker iskanje po internetu ni našlo nič koristnega, sem vprašala v Facebook skupini Creative People in Florence. Dobila sem odgovor, da se kmalu začenja nova skupina, na spletni strani od organizacije sem pa našla tudi tečaj risanja. Gre za Erasmus organizacijo, AEGEE. Na improvizaciji smo se še posebej spoprijateljili, in ker je bila ob petkih večer, smo potem večkrat s sošolci in sošolkami šli še kam jest, na pijačo in naokrog po mestu.
Med lanskimi prijateljstvi, številnimi novimi in obiski iz Slovenije, je bilo moje socialno življenje v Firencah res čudovito. Zadnji vikend v Firencah sem cel preživela v poslavljanju od prijateljev. Vključno s ponedeljkom, mojim zadnjim delovnim dnevom, ko sva šli z Joy še na kosilo in se parkrat zjokali.
Preko socialnega življenja sem razvijala tudi moje medkulturne kompetence. Moji prijatelji so iz Konga, Kameruna, Libije, Tunizije, Brazilije, Kolumbije, Italije, Pakistana… Pri delu sem bila v stiku predvsem z Američani in drugimi angleško govorečimi strankami. Ne glede na kulturo, to, da vidiš v sočloveku sočloveka, zanimanje, nasmeh in malce šaljivosti, odpira številna vrata.
Svoje digitalne kompetence sem razvijala predvsem pri svojem delu. Tukaj sem letos globlje spoznala Shopify, nagradila svoje poznavanje Google Razpredelnic, osvežila in spoznala nove funkcionalnosti Etsy-ja, se globlje spoznala z Googlovimi funkcijami za podjetja… S prijatelji v Italiji komuniciram preko Whatsappa, saj je to aplikacija, ki jo vsi uporabljajo. Tukaj sem npr. spoznala funkcijo, ki jo do sedaj še nisem nikoli opazila – deljenje lokacije v živo, s čimer sva se s prijateljico lažje našli, ko sem jo obiskala v njenem mestecu. Čeprav dobro poznam neetične vidike uporabe teh aplikacij, jih zaradi priročnosti vseeno uporabljam in se tolažim s tem, da vsaj ne plačujem za njih. (Dostop do mojega diplomskega dela: Etični in okoljski vpliv tehnoloških velikanov.)
Z domačimi sem pa komunicirala preko navadnega klica ali videoklicev na Signalu.
OLS jezikovnega tečaja nisem uporabljala za drugo kot test znanja, saj uporabljam Duolingo in Busuu, največ se pa naučim preko samih pogovorov z ljudmi.
Za zeleno mobilnost sem poskrbela tako, da sem v Firence in nazaj domov šla z avtobusom. V Firencah sem bila po navadi na nogah, če ne, pa na avtobusu ali tramvaju. Na izlete sem šla po navadi z vlakom.
Tokrat sem v Firencah opazila več košev za ločevanje odpadkov, v trgovinah imajo za sadje in zelenjavo samo razgradljive vrečke, prav tako pa ti na blagajni ponudijo biorazgradljivo vrečko, ki jo lahko doma uporabiš za biološke odpadke.
Erasmus bi priporočila vsem. Pridobiš veliko znanja, razširiš svojo socialno mrežo, vidiš veliko novega in lepega. Ogromno pa pridobiš tudi na samozavesti, saj v parih mesecih v tuji državi, v tujem jeziku poskrbiš za stanovanje, delaš, pridobivaš nova znanja, sklepaš prijateljstva. In je prav fascinantno, kaj vse ti uspe v tako kratkem času.
Lanska izkušnja Erasmusa mi je bila tako super, da sem jo želela ponoviti. Letošnja pa je bila še neprimerljivo boljša. Kot da bi mi celo mesto govorilo »Dobrodošla nazaj« in mi nato vsak dan dajalo darove skozi lepe razglede, zadovoljstvo pri delu in skozi številna prijateljstva.
