Moja ljubezen spada k meni

Na aplikaciji Insight Timer (omenjam ime, ker mi je res fina aplikacija, priporočam), me je pritegnil program o zdravljenju travme.

Imam ponavljajoče se nočne more, ki vključujejo par ljudi, ob katerih sem se počutila izdano in ranjeno.

Par dni sem v sebi oblikovala namero, da pozdravim te rane. Sinoči pa sem pred spanjem prisluhnila prvi lekciji in meditaciji.

Ne vem, ali se mi je to zgodilo pred, vmes ali po meditaciji, ampak naenkrat sem čutila ljubezen do teh ljudi.

Ti ljudje so bili zame zelo dragoceni.

Zgodilo se je že prej, da sem med občutki bolečine, izdanosti, jeze, želje po tem, da jim dokažem, da se motijo in bogve čem, kdaj preprosto začutila ljubezen in hvaležnost zanje.

In ponavadi mi je um hitro začel napletati: “Ne, nočem čutiti ljubezni do teh ljudi. Sem jo čutila, potem pa sem bila prizadeta zaradi tega. Ničesar nočem čutiti v zvezi z njimi. Hočem že enkrat odpustit in se premaknit naprej! Indiferentna si želim biti. Brez da mi sploh prihajajo na misel. Zakaj še vedno razmišljam o teh ljudeh? Oni zagotovo ne o meni. Ne zaslužijo si moje pozornosti. Bla bla bla.“

Ja, čutila sem jo v povezavi s tistimi ljudmi in včasih jo v odnosih z njimi, kateri se ohranjajo v mojem umu, še čutim…

Ampak ta ljubezen je bila vedno v meni.

Ne rabim si je odrekati zaradi parih ranjenih ljudi, ki so potem ranili mene.

Občutek ljubezni, za katerega sem mislila, da ga izkušam v povezavi z njimi, je bil nekaj, kar sem jaz nosila naokrog. Lahko uživam v njem. Za mene. S seboj. Kot jaz. Mmm.

(Sedaj imam ta hecni občutek, ko se besede na zaslonu zdijo trde, v primerjavi z mehkobo, ki jo čutim v sebi, neumne, v primerjavi z globino uvida, ki sem ga čutila, omejene, v primerjavi s prostornostjo v meni, očitne, v primerjavi s čudo-vitostjo, ki jo doživljam ob tem).

Spala sem, brez da bi se enkrat prebudila vmes. In bila zjutraj spooočita. Je bila to ljubezen ali ašvaganda, ki sem jo po dolgem času vzela pred spanjem? Verjetno oboje.