Magic words and dr.Nature

Published Categorised as Uncategorized

25257eelezniaki252520most252520ptuj25255b225255d-7058972 Took this pic in the morning. I just love misty autumn mornings. Woke up early just to have more hours in day to feel shitty. Tried to heal myself. Felt more and more depressed in attempt to do so. Decided to meditate. Fall asleep in five minutes. Still felt like shit. Then I said magic words. Fuck it. I feel like a looser. Fuck it. I feel fake. Fuck it. I don’t feel like it. Fuck it. Everything sucks. Fuck it. Other people know it better. Fuck it. I feel stupid. Fuck it. Life is not fair. Fuck it. I’m a victim of myself. Fuck it. I am probably crazy. Fuck it. Life has no meaning. Fuck it.  Time to visit dr.Nature and let the Beauty suck me in. I took a real big apple and camera and went for a long walk with my dog. Said fuck it to everything that came to my mind. I laid down in the grass and watched blue sky. My dog went all crazy and playful, so we ran around on the top of the hill  I took off my scrunchie and let the wind play with my hair. Then I felt like me again. Free. I started appreciating my life again. I’m free. All is good. * * * Zgodaj sem se zbudila, da je imel moj dan več ur v katerih sem se počutila kot drek. Poskusila pozdravit mojo psiho. Kar me je privedlo do tega, da sem se počutila še bolj depresivno. Se odločila za meditacijo. Zaspala po petih minutah. Se še vedno počutila kot drek. Nato pa sem izrekla magične besede. Fuck it. Počutim se kot zguba. Fuck it. Počutim se fake. Fuck it. Do ničesar mi ni. Fuck it. Vse je bedno. Fuck it. Vsi vedo vse boljše kot jaz. Fuck it. Neumno se počutim. Fuck it. Življenje ni pravično. Fuck it. Žrtev same sebe sem. Fuck it. Verjetno sem nora. Fuck it. Življenje nima smisla. Fuck it. Čas, da grem obiskat dr. Naravo in pustim, da me Lepota potegne vase. Vzela sem res veliko jabolko ter fotoaparat in z Mufijem odšla na dolg sprehod. Rekla fuck it vsaki misli, ki mi je prišla  glavo. Zleknila sem se v travo in gledala modro nebo. Mufi se je hotel igrat. Pa sva se lovila po vrhu hriba. Razpustila sem si lase in prepustila vetru, da se igra z njimi. In sem spet začela čutit samo sebe. Svobodo. Spet sem začela cenit življenje. Svobodna sem. Vse je v redu. when252520stressed25255b225255d-7201100 image-5603822 divja252520trta25255b225255d-8380973 hrib252520mestni252520vrh25255b225255d-6374394 pot252520na252520hrib25255b225255d-9367208  zen252520dog25255b225255d-jpg25255b225255d-5196576 gorice25255b225255d-7153694 zahod25255b225255d-8783429 kroanje25255b225255d-8573267 letalo25255b225255d-5418173 image-2989268 selfie25255b225255d-1597945 mufi25255b225255d-6021457 What works for you when nothing seems to work? Kaj pa tebi pomaga, ko se zdi, da nič ne pomaga?

With Love,



User Avatar

By Anita Puksic

Full time human being. With whole heart and brain devoted life coach for artists, entrepreneurs and visionaries, that are ready to release their heavy baggage and start living as they always believed deep inside IT IS POSSIBLE, especially for them. anita@anitapuksic.com

0 comments

  1. Popolnoma te razumem. Kolikokrat se mi zgodi, da kljub vsemu verovanju v vse dobro, v ljubezen in pozitivnost, pridejo tudi dnevi, ko se počutim kot da bi se najrajši zagrebla v zemljo in nekako sploh nočem govorit o čemerkoli "rožnatem".

    Ponavadi se že zbudim malo drugačna in čutim tisto neravnovesje, kar je včasih sigurno normalno, ampak potem pogosto še dodatno poslabšam vse skupaj z razglabljanjem in analiziranjem. Vem, da če bi to odpravila oz. malo nadzirala, bi bila dosti bolj mirna in srečnejša v življenju.

    In zato mi v takšnih trenutkih to prav nič ne koristi, saj takrat ne razmišljam lepih stvari, ampak se kritiziram, se tlačim dol, ne verjamem vase in sem prepričana v to, da je vse samo ena farsa, da nisem dovolj dobra in da saj niti ne verjamem v vse dobro kar govorim in da sploh ne znam biti srečna in se sprašujem če sploh res sem. In res začnem verjet tej resnici. In to me tako obrne, da se kar naenkrat res težko spravim ven. Polna sem strahov in dvomov in ne pomaga mi niti najboljša meditacija (sem že odvrgla dol slušalke s tako ihto, da sem kar pokala od jeze, češ "kaj se pa grem, saj zdaj ne morem bit mirna, nimam volje za ta jajca"). In vsega dobrega se takrat enostavno ne zavedam, ker sem itak polna vsega "hudega" in ne razmišljam niti trezno niti s srcem, je pa dejstvo, da takrat samo rabim ustavit misli in it nekam ven. In to res vedno pomaga.

    Lahko je zdaj rečt, ko se mi bo kaj takega pripetilo, bom itak spet zamegljeno tavala in se jezila, ampak ni slabšega od posedanja na istem mestu in razgljabljana, misleč, da lahko takrat tako rešim problem, ker "vedno moram bit pozitivna". Ne bom ga.

    Tega se šele učim, ampak vidim, da si bom včasih res naredila največjo uslugo, če si bom samo prisluhnila, si dovolila poslat vse stvari v K, brez slabe vesti in si vzela trenutek zase, nekje na samem, na zraku, nekje kjer sem lahko to kar sem. In nenadoma bo vse dosti lažje, vsi problemi se takrat zagotovo vsaj malo skrčijo, pogosto pa kar na lepem izginejo. In potem bom imela na pretek časa za ponovne lepe misli.

    Naučila sem se tega, da je OK, da stremim k pozitivnosti in ljubezni, ampak da sem samo človek in moram si dovolit vreči ven tudi slabe stvari in da me to ne naredi grde osebe. Da si zaradi tega ne zaslužim čisto nič slabega ali kakršnegakoli maščevanja s strani Boga, Vesolja ali kakršnekoli energije. Da je okej imeti takšen dan, se razjeziti in ne držati tega v sebi. Da bi bilo delati se srečno in zadovoljno dosti bolj fejk. In da bo vse še dobro.

    Samo najti je treba en ventil za take trenutke. <3

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *