Danes mi je mati povedala nekaj lepega.
Ob čemer me je rahlo zapeklo v očeh in sem začutila, da so se mi le te zarosile.
Ob zajtrku sva se pogovarjali o fotru (ta človek je res ena hvaležna tema).
O tem, kako nama cel čas gnjavi, naj nekje rezervirava dopust. Ob tem naklada, kako je on za to, da gremo nekam skupaj kot družina, da se imamo radi, da včasih nismo imeli denarja in smo vseeno kam šli, da ima on zdaj dovolj denarja, ker je veliko delal in je zaslužil in ni samo pil okoli, kot vsi mislimo, da zdaj ne bo več toliko delal in bomo lahko več skupaj – kar govori že od nekdaj in spremembo vedno znova odlaša na prihodnost. Brat bo letos star 20, jaz sem 17 in sedaj bi on igral družino ?
Medtem ko se jaz od 13. leta želim odseliti od doma. Da mi ne bo več treba prenašati njegovega psihičniga nasilja.
In potem, ko naju je par tednov nazaj obe celo udaril (in to trezen), kao iz samoobrambe, napad pa je bil samo v njegovi glavi, naj bi bili sedaj vsi srečni, ker se je on odločil peljati svojo družino na dopust ?!
Da bo potem med sorodstvom lahko govoril kje smo bili in kako je bilo in se trudil dajati vtis, da mu je v življenju uspelo in da smo srečna družina.
Sedaj sem precej zašla s teme.
No, mama je priznala (nisem je prisilila, hehe), da sem jo k spremembam na boljše v življenju, k sprejemanju novih odločitev, najbolj spodbudila prav jaz.
S tem, ko sem ji kdaj povedala kaj, kar jo je sprva prizadelo ali ni razumela, ampak je rekla, da če ima človek kaj v glavi, premisli o mojih besedah, in da so jo te najbolj prisilile v delovanje.
Tako sem ponosna na njo, da mi je to priznala, in ponosna na sebe, da so jo moje besede pripeljale k spremembam.
Sicer stvari še zdaleč niso popolne, ampak je vsaj začela cenit sama sebe in se nehala za vsako ceno trudit ugajat drugim in jim služit.
Z Ljubeznijo,
