Masaža, ki mi je spremenila življenje

Objavljeno Categorized as Pisma od Anite, Zdravje

Doživela sem jo pred več kot enim letom. Verjetno o njej pišem zdaj, ker trenutno moje celotno telo hrepeni po tej izkušnji. Zaradi ponavljajočih gibov v minulih tednih, se moje mišice počutijo, kot da se ne morejo nikoli čisto sprostiti, če pa se že, se pa ponovno zakrčijo ob misli na ponovno sklanjanje. Na trenutke ne vem, če je bolečina v telesu resnična ali le plod mojih misli. Bi sprememba moje naravnanosti pregnala bolečino? Je bolečina bolj telesne narave ali je posledica moje navezanosti na pričakovanja, ki se jih še kar oklepam?

Prejšnji teden sem si podarila pol ure časa jogo. Hahljala sem se sama sebi, ko sem skušala ujeti ravnotežje, a mi ni uspevalo. Nerodno bi mi bilo vaditi v javnosti. Vedno, tokrat pa še bolj. Izpustila sem morje globokih izdihov. Na koncu vadbe mi je šlo manj na jok.

To, da mi gre na jok, je pri meni jasen znak, da potrebujem p a v z o.

Fantaziram o tisti masaži. Zaprem oči, globoko vdihnem in izdihnem in si predstavljam, kako ležim po koncu masaže na mizi. Valerija je zapustila sobo, da lahko par trenutkov uživam v samoti. Pregnetla je dele mojega telesa, ki jih nisem čutila še nikoli prej. V nekem predelu mojih lopatic sem imela občutek, kot da bi s svojimi rokami negovala moja krila. Povedala je, da je tudi za njo prijetna izkušnja, ker lahko pri meni, ki sem suha, čuti pod prstnimi konicami kosti, ki se jih ne more dotakniti pri tistih, ki imajo več materiala na sebi.

Od takrat sem pridobila vsaj pet kilogramov, tako da nisem prepričana, če bi še vedno čutila vsako drobno kost. Kakšnih pet dni po tej masaži sem namreč nehala kaditi. Še ena izkušnja je v tistih dneh prispevala k moji odločitvi, da preneham, o njej kdaj drugič. Tista je bila bolj kognitivne narave, glavnina odločitve je pa prihajala iz mojega telesa, verjamem da tudi kot posledica te masaže.

Počutila sem se namreč povezano z vsakim tkivom v svojem telesu. Čutila sem organe. Prste. Kosti. Kožo. Tisto plast ob koži, ki se sveti, ko pogledaš z notranjimi očmi.

Čutila sem svoje telo kot del sebe. Čutila sem svoje telo kot sebe. Kot nekoga, ki ga želim ljubiti, negovati, za kogar želim kar se le da lepo skrbeti.

V zadnjih štirih letih je utelešanje ena izmed glavnih tem v mojem življenju. Spomnim se, da sem poleti 2017 zaslišala iz notranjosti stavek “Embody your body”. Sploh nisem vedela, če je embody dejansko beseda. Pozneje sem jo poguglala.

Od takrat moje cenjenje lastnega telesa raste. Tudi prej sem ga cenila do neke mere. Hvaležna sem bila za to, kar mi omogoča. Da lahko hodim in ustvarjam stvari. Občudovala sem sposobnost telesa, da se samo obnovi po mojih samo-zlorabah, ki sem si jih zadajala, da sem se izogibala čustveni bolečini. A kljub tej hvaležnosti, sem se vseeno počutila, kot da sem nekako ločena od svojega telesa. Morda sem bila pod vplivom raznih spiritualnih naukov, ki govorijo “Ti nisi tvoje telo”. Morda tudi pod vplivom tega, kako so ljudje okrog mene uničevali svoja telesa v imenu dela, boja za preživetje, v želji pokazati svojo moč in trdnost… Na skrivaj sem bila jezna na svoje telo, ker se ni moglo kosati z drugimi. Ne dovolj močno, ne dovolj fleksibilno, premalo vzdržljivo. Verjetno so velik del k mojemu občutku ločenosti od telesa prispevale tudi travme, ki so bile shranjene v njem. Čim bolj sem želela stran od njih in se s tem ločevala tudi od sebe.

Vsi ti spomini, ki so začeli prihajati na plano… Kot da se dvigujejo iz zakrčenih tkiv, ki niso dobila pozornosti, ko je bil um naravnan na podganjo dirko.

Z mojim utelešanjem sem postala bolj pozorna na subtilna stanja telesa. Ko gledam mojega psa, kako diha, se mu trebuh dviguje in spušča v lepem ritmu. Na trenutke se mi zdi, kot da od njegove prepone seva mir. Ko posnemam njegovo dihanje, se moj boj ali beg umiri, moj um neha dirjati in občutek imam, kot da me beli valovi zibajo v homeostazo. Čuti se tako prav. Tako mirno in prav.

Ko sem šla drugič k Valeriji na masažo, sem se vmes zjokala. Občutki gnusa, ki sem jih požrla iz vljudnosti, da ne bi delala drame, so se dvigovali iz mene skupaj z jezo na ljudi, ki so prestopali moje meje. Počutila sem se varno, ko mi je Valerija zagotovila, da lahko spustim svoja čustva ven. Ne želim si zamenjevati arhetipskih energij z ljudmi, skozi katere prihajajo, ker ne želim od teh ljudi potem pričakovati, da bodo igrali zame vlogo arhetipa, in biti razočarana, ko se izkažejo kot ljudje. Toda pridejo trenutki, ko je edino prav, da se temu prepustim, ker prinašajo zdravljenje.

V tistem trenutku sem se počutila, kot da me Mati Zemlja skozi Valerijine prstne konice tolaži in mi zagotavlja, da ne glede na to, skozi kaj sem šla, ne glede na to, kako sem zanemarjala svoje telo, da bi ustregla drugim ali pobegnila od svoje bolečine, je to telo še vedno vredno ljubezni. Moje celotno bitje je vredno Ljubezni. Vredno nege. Od zdaj naprej lahko lepše delam s seboj. Se zaščitim, rečem ne.

Lani, po tisti prvi masaži pri Valeriji, sem se začela vse bolj zavedati, kako je moj čas s tem telesom, na tem planetu, omejen. In s tem se je poglobila namera, da ta čas dobro uporabim, spoznam svoje telo, doživim, kaj mi ima za ponuditi in sem z njim v partnerskem odnosu.

Na nek način se strinjam s spiritualnimi nauki, da nisem zgolj telo. Tudi s tem, da je včasih za naše dobro potrebno prevladati nad telesom, ga prignati do mej. A brez telesa verjetno ne bi mogla doživljati življenja na tem planetu, ne glede na to, kakšna spiritualna prepričanja imam trenutno, pa tudi spiritualne višave so doživete skozi to čudovito inteligentno biomašino, ki sprosti endorfine in oksitocin. Brez sodelovanja mojega telesa ne bi mogla slediti svojim aspiracijam in moj um ne bi imel česa gnati v zasledovanju ciljev. Zato si želim dobro skrbeti za to žival, ki je jaz.

Hočem najboljše za njo.

Želim, da imajo ljudje, ki se me dotikajo samo dobre namene in globoko spoštovanje za moje celotno bitje, vključno z mojim telesom. Če so to prijatelji, ki me objamejo, ljubimec, ki me ljubi, doktor, ki me pregleda ali zdravilci, ki so mi pripravljeni pomagati.

Zato z veseljem priporočam delo z Valerijo.

Tako dobro in prav se čuti, ko se tvojega telesa dotika nekdo, ki se predano izobražuje o delovanju človeškega telesa. Nekdo, ki je globoko povezan z Zemljo in ki ceni darove Narave. Nekdo, ki je kreativen na različne načine, z vsakim načinom pa izraža ljubezen. Nekdo, ki zna poslušati z ušesi, s srcem in s prstnimi konicami.

Če si na Ptuju ali prideš na Ptuj, se dogovori z Valerijo za masažo. Piši ji na valja.valja[at]gmail.com

Osebno sem izkusila njeno:

-> Klasično masažo, po kateri sem imela občutek, da sta duh in telo eno in isto. Tako sproščena in prizemljena ter obenem razprostrta ter povezana s celim Vesoljem.

-> Njeno unikatno mešanico fraktalnega risanja in masaže, ki je bila zame globoko terapevtska.

Obe priporočam z vsem srcem. Sama v svojem umu ti dve izkušnji še naprej uporabljam kot referenčni točki, ki mi pomagata k sprostitvi, ko se počutim preobremenjeno.

Kaj pa ti?

Je zate masaža nagrada ali nujnost?

Se počutiš udobno, ko se nekdo dotika tvojega telesa?

Kaj je tvoj kriterij za izbiro osebe, ki izvaja terapevtsko masažo?

Kaj je bila tvoja najboljša izkušnja v povezavi z masažo?

DONIRAJ,

da lahko še naprej delim svoje zgodbe in uvide s teboj. 

Doniraj denar: Paypal.Me

Doniraj kriptovalute: Coinbase Commerce

Stvari & strani, ki so mi ljube in mislim, da bodo všeč tudi tebi:


    Uporabljam partnerske povezave, kar pomeni, da če se prijaviš preko mojih povezav, da dobim majhno provizijo, brez dodatnih stroškov zate. Seveda priporočam samo stvari, s katerimi sem sama zadovoljna.

    1 komentar

    Kaj pa ti misliš?

    Vaš e-naslov ne bo objavljen.