“It’s better to have 7 people who love you than one million people who just like you.”

“Bolje imeti 7 ljudi, ki te imajo radi, kot milijon ljudi, ki si jim všeč.”

Sedaj, ko sem za zajtrk pojedla torto, se lahko lotim pisanja. (Surova torta brez sladkorja + sojin jogurt, oboje doma pripravljeno, če te zanima).

“It’s better to have 7 people who love you than one million people who just like you.”

Moja sveža spletna stran (to je bil moj #ostanidoma projekt), je sinoči končno postala odprta za bralce.

Nobenih dogodkov okrog sveta ni bilo, da bi obeležili tale trenutek. Stvar se je odvijala takole: izklopila sem vzdrževalni način, ponosno gledala naokrog po balkonu (tema, tu pa tam kakšen komar), prižgala cigareto, si ponosno kimala v brk z neumno srečnim nasmeškom na obrazu, čutila, kako se mi adrenalin razliva po telesu ob navalu kreativnih idej, in ups, naredila požirek kakava, ter se polila po celi beli majici in vrečastih bombažnih hlačah.

Še naprej sem se prešerno smehljala.

Zadnja dva tedna sem se zbujala z bolečo tesnobo v prsih/zgornjem delu hrbtenice, in ne morem reči, da je ta občutek popolnoma izginil, ko sem se zjutraj zbudila, je pa ga bilo pol manj. In sem z lahkoto hitro skočila iz postelje, brez znanega samopomilovanja, ker se izogibam temu, kar čutim, da želim, hočem in obenem moram početi, a si namesto sledenja temu kreiram bolezenska stanja. Izklopila sem budilko in prižgala računalnik. Temu nazaj/naprej k pisanju momentumu moram slediti, preden se mi spet pojavijo dvomi in vprašanja, kot je to, če svet res rabi še eno osebo, ki si misli, da ima nekaj pomembnega za povedati.

Ne glede na to, da delim svoje misli z internetom že od 2007 in sem celo vmes imela razne takozvane uspehe z blogom, imam še vedno samozavest amaterja, ki se je nekako našel na odru s profesionalnimi igralci.

Tremo imam, čeprav ne vidim občinstva. Pa tudi drugi igralci me ne vidijo, medtem ko govorim svoj del igre, ki si ga sproti izmišljujem.

Kljub temu, da se že skorajda leta pripravljam, da ponovno začnem pisati tudi za publiko (saj sem tudi vmes kaj zapisala, a potem hitro šla nazaj v svojo luknjo, napolnjeno z dvomi vase), skušam urediti vse po vrsti, kot so hiše v Trsti, meditiram na to, predelujem svoje otroške travme in vse te podzavestne strahove, ozaveščam svojo prtljago preko raznih transformativnih programov, delam z ljudmi 1:1… ne glede na vse to, stojim na odru, in namesto, da bi se spravila k bistvu, govorim o tem, kako sem nervozna, v upanju, da dobim simpatijo od občinstva, obenem pa z enim očesom preiskujem, od kod se bo pojavil kakšen morski pes in me napadel.

Verjamem, da je iskrenost najboljša taktika. In rada se slečem pred ljudmi. Metaforično slečem. Čeprav je občutek pravtako zastrašujoč, kot če bi se dejansko slekla v javnosti. Izpostaviš se pogledom in vsakdo te lahko obsoja.

Sem pa našla en trikec, ki mi pomaga premagovati moj strah pred tem, da bom obsojana in morda bo pomagal tudi tebi.

Enkrat proti koncu 2019 mi je v glavo prišla misel, da je bolje imeti 7 ljudi, ki te imajo radi, kot milijon ljudi, ki si jim všeč. Ne pravim, da ne moreš imeti obojega ali več ljudi, ki te imajo radi. Ampak so te številke res dobro zvenele, ko mi je ta citata vredna ideja šinila v glavo. Res bom naredila zdaj citat iz tega. In dala tako naslov objavi.

Ekola:

“Bolje imeti 7 ljudi, ki te imajo radi, kot milijon ljudi, ki si jim všeč.” – Anita Pukšič

Ob citiranju sebe se počutim tako domišljavo.

 

Nazaj k bistvu. Skozi svoja dvajseta, sem bila kar veliko na očeh publike. Daleč od tega, da bi bila slavna, a vseeno dovolj znana, da so mi ljudje na ulici kdaj povedali, da berejo moj blog ali da njihova prijateljica kupuje okolju prijazne modne dodatke, ki sem jih izdelovala, pri meni. Aktivna sem bila na socialnih omrežjih, organizirala sejme z rabljenimi stvarmi / rokodelskimi produkti, prodajala svoje izdelke na tržnicah po državi in na blogu in socialnih omrežjih pridigala, kaj je potrebno spremeniti ter obenem delila tudi veliko osebnih stvari, vzponov in padcev.

 

Večina ljudi, s katerimi sem prihala v stik, je bilo super fajnih bitij, med njimi pa so bili tudi takšni, ki sem jih spustila blizu kot prijatelje in od njih dobila štih v hrbet. Ali direkt v srce. Mlada sem bila ter naivna, v vseh sem videla dobro. Včasih sem se tudi zavedala njihovih temnih strani, a sem našla opravičila zanje oz. krivila sebe, da so se obnašali, kot so se. Morda sem jaz naredila kaj narobe? Morda sem rekla kaj, kar jih je prizadelo? Morda sem dala napačen vtis? Morda nisem dovolj jasno izrazila, kje so moje meje? Morda bi se morala bolj potrudit, da jim dokažem, da sem vredna njihove družbe? Moja predstava je bila, da če bom jaz dobra do ljudi, da bodo ljudje dobri do mene. In to je, hvala bogu, v večini primerov res, ampak nekateri ljudje imajo pač svoje težave in ne glede na to, kako dober si z njimi, te bodo krivili za njihove težave in izkoristili tvojo prijaznost.

Ogromno svoje energije sem začela usmerjati k tem ljudem, se trudila, da bi jim postala všeč, da bi jih “pridobila na svojo stran”, namesto, da bi se posvečala tistim, ki so mi stali ob strani. Zgubljala sem svojo samozavest. Ko sem pisala, sem namesto, da bi preprosto predala svoje sporočilo, razmišljala o vseh možnih kritikah, ki bi jih lahko imeli na moje delo in na mojo osebnost, in se trudila vnaprej odgovoriti na vse šibke točke, ki bi jih utegnili najti v mojem sporočilu. Na neki točki se mi je zazdelo nesmiselno, da sploh kaj poskušam. Ampak še vedno me je gnalo, da sem raziskovala, skušala odgovoriti na njihova vprašanja oz. kritike, skušala odgovoriti na svoja vprašanja, raziskovala, raziskovala, brala, brala, spraševala, ustvarjala koncepte, popisala nešteto strani v mojih zvezkih, se skušala dovolj izobrazit, da bi končno spet lahko šla ven, med ljudi in delila sebe s svetom, neranljiva.

 

Daleč od tega, da bi postala neranljiva. Sedaj samo upam, da bom nekoč dovolj mehka, da bodo šle bodice skozi, brez da bi povzročile poškodbe oz. da me vsaj ne bodo ustavljale na moji poti.

 

No, ko sem sem spoznala, kako zelo se trudim, da bi bila všečna, namesto da bi preprosto imela rada in si pustila biti ljubljena od tistih, ki me imajo radi in so to zmožni tudi pokazati, sem začela naštevati teh 7 ljudi. Kdo so ljudje, ki jih imam rada in ki imajo radi mene, ne glede na karkoli? Če sem na vrhu ali na dnu, če imam denar v žepu ali ne, kdo so ljudje s katerimi lahko delim svoje zmage in poraze pa me ne sodijo? Kdo so ljudje, s katerimi smo preprosto obojestransko srečni, da si lahko delimo čas-prostor, govorimo o vsem, se smejimo in jočemo?

In čeprav me moj notranji kritik še vedno rad spominja na vse zunanje kritike, ki naj bi jih zadovoljila, sem se ob rednem štetju teh 7-ih ljudi, zažela počutiti vse bolj varno v svetu. Včasih jih naštejem 5, včasih pridem do 10, in včasih se zjočem od sreče, ko vidim skupnosti na youtubu ali drugje, v katerih so ljudje prijazni drug do drugega, iskreni in podpirajoči. Tudi te štejem zraven, ker me blagoslavljajo s svojo prijaznostjo do soljudi.

Ah, ljudje s Kvaliteto. Kako sem hvaležna zanje.

 

Kdo so ljudje v tvoji sedmici?

(Ne rabiš odgovoriti meni, samo naštej jih, preštej jih pogosto, bodi hvaležen/a za njih in jim povej, koliko ti pomenijo.)

2 Komentar

  1. Vrnila si se, juheeej!
    Nekajkrat sem se spomnila nate v zanjih mesecih (ne vem, zakaj ti nisem nikoli poslala maila…).
    Veseli me, da si nazaj! Piši čimveč!

    1. Mojchka, hvala ti za dobrodošlico! Tudi jaz se večkrat spomnim nate, ravno danes sem se, potem pa odkrijem tvoj komentar!

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja