Kaj počnem? Anitino življenje #1: Postajam boljša v opuščanju

Svež teden je tukaj. Pozdravljen, november.

Letos mi je res bil všeč prvi november. Zahvaljujoč Covidu in omejitvi gibanja med občinami, ni bilo nobenega skakanja od enega pokopališča do drugega. Tudi maše na pokopališču ni bilo. Za kar sem hvaležna, ker ne uživam v ogromnih množicah ljudi in avtomobilskih kolonah ter v pretvarjanju, da se imam za-prvi-november-primerno fajn, medtem ko sem dejansko lačna, me zebe in bi rada bila doma z Netflixom.

Čakaj, zakaj sem se pa udeleževala teh maš za prvi november, če bi lahko gledala Netflix na toplem, s kakavom v rokah? Ker je druga opcija bila, da sem dejansko doma, ampak z občutkom krivde. Ker mama sama stoji pri očetovem grobu (+babičinem in dedkovem) in vsi ostali odrasli otroci od sorodnikov spremljajo svoje starše na ta pomemben dan, midva z bratom pa sva črni ovci. Agh, sploh nisem mislila tega napisat, ampak ko začnem pisat, se ne morem pretvarjat in kar je v meni, hoče ven. 

Se pa povezuje s tem, kaj trenutno počnem.

 

1. Tole prebavljam skozi svoje mentalno in emocionalno telo: 

Prejšnji teden sem v meditaciji opazila, da sem večino svojega življenje morala (ali bila programirana, da moram) izbirati med dvema opcijama. In ponavadi ni bila nobena čisto dobra. Tako da je bilo težko izbrati, saj sem morala dobro premisliti, analizirati pluse in minuse obeh opcij… in velikokrat sem se zataknila v samem procesu odločanja za “pravo stvar”. Razen, če sem izbrala oboje naenkrat in skušala vse osrečiti. V upanju, da bom še sama zraven osrečena.

V tej meditaciji prejšnji teden pa sem ta vzorec uzrla od zgoraj in me je kar zadelo -> to je moj modus operandi, tako večino časa živim, da primerjam opcije in se trudim karseda dobro (in pravilno!) izbirati med njimi, medtem ko to ni edini možni način delovanja.

Kar me vodi k naslednji točki.

 

2. Tole sem začela ozaveščati pred štirimi leti, več ali manj pozabila vse skupaj, sedaj pa nadaljujem z ozaveščanjem tega pri sebi. To je torej moje trenutno in kontinuirano srčno delo: Razširjam svoje srce za Ljubezen.

4 ali 5 let nazaj se mi je začelo dogajati, da sem zraven svojega partnerja začela zaljubljati tudi v druge moške. V sebi sem bila razklana. Kaj naj naredim? Naj pustim partnerja, ki ga še vedno ljubim, zaradi nekoga, s komer bi mogoče lahko bilo kaj? Ampak kaj če je vse skupaj samo produkt moje domišljije in dolgčasa, ki obišče vsako dolgoročno razmerje? Spraševala sem se tudi, kako je mogoče, da ljubim eno osebo, obenem pa ljubim še nekoga drugega. Ali ni normalno, da ljubim samo moškega, s katerim sem in to je to? Del mene je že razmišljal, da je pa mogoče čas za poliamori razmerje, a se dovolj dobro poznam, da vem, da bi meni to samo dodatno zakompliciralo življenje, česar pa seveda nočem (občudujem pa vse, ki so sposobni imeti takšna razmerja).

Tisti čas sem imela psa, Mufija. Dobili smo pa mačko, ki je bila tako zelo ljubka. In čeprav sem sama definitivno bolj v kategoriji pasjeljubcev, se mi je ta mucica začela vsedati v srce. In ob tem sem imela občutek, kot da varam svojega psa. Haha, vem, da se to sliši bizarno. Ker je.

Na tem primeru sem ugotovila, kako omejujemo svojo kapaciteto za doživljanje Ljubezni, medtem ko sploh ni potrebe po tem. V mojem srcu je dovolj prostora, zato imam lahko rada pse in mačke. V mojem srcu je dovolj prostora za moje prijatelje. Kljub temu, da so vsi tako unikatni, tako drugačni, mi ni treba izbirati. Z vsemi sem lahko prijateljica. V mojem srcu je dovolj prostora za mojega partnerja in tudi za druge moške (kar za mene ne pomeni, da sem pripravljena z njimi deliti svoje telo, zelo rada pa delim svoj um z ljudmi vseh sort in spolov, tudi nedefiniranih, seveda). V mojem srcu je dovolj prostora za Trumpa in Bidena. Kaj govorim?! Mislim, da ste dojeli. Razširjam svoje srce.

 

3. Sedaj pa gremo bolj na materialne stvari. Oz. na manj materialnih stvari in več prostora.

Sploh nisem vedela, da zraven spomladanskega obstaja tudi jesensko čiščenje. Kakorkoli, rada čistim. V zadnjih letih sem si pri tem ustvarila kar nekaj dobrih navad, letos pa sem še bolj all in, grem na naslednji nivo (ahahaha, prav zabavno mi je, ko uporabljam motivacijski-podjetniški-fitnes-coaching način izražanja, ko govorim o čiščenju “Gremo zdaj, all in!! Ali hočeš na naslednji nivo? Počisti prah iz vrha omar, če si pravi ded/baba!”)

Resno. Prah iz polic čistim vsak teden (in ne samo 4x na leto). Neverjetno je, kako se to pozna na mojem počutju. En kup stvari sem odstranila iz polic, zato da lahko hitreje odplešem svojo prahobrisalno rutino. In prostor dihaaaaaa. V njem imam kombinacijo občutka, ki ga dobiš, ko gledaš hygge fotografije, plus občutka, ki ga dobiš, ko v pinterestu vpišeš home office.  Delo in sproščanje obenem.

 

4. Delam si urnik za vsak teden. Vnaprej.

Z vsemi navadimi, ki jih želim osvojiti in okvirčki s katerimi merim svojo učinkovitost. Kljuk kljuk kljukica. Tako rada rišem kljukice v tiste micene kvadratke v moleskinu.

Na primer. Prejšnji teden sem se navajala, da vsako jutro krožim z glavo, da izboljšam prekrvavitev lasišča. Dvakrat na dan sem meditirala na Breaking the Habit of Being Yourself meditacije od Joe-a Dispenze, saj sem res želela premakniti nekatere stvari v svojem dojemanju. Vsak dan sem 15 minut plesala. In še kup drugih stvari. Vse na mojem urniku. Super produktiven teden in obenem zelo zabaven. (Mimogrede, res mislim, da se moraš pridružit Scribdu preko moje povezave in začeti poslušati avdio knjige od Dispenza. Lahko dva meseca poslušaš zastonj, prijavi se zdaj in se mi pozneje zahvali.)

 

5. O bog, skoraj sem pozabila! Kar je v tem primeru super dober znak. Nehala sem kaditi cigarete.

Po 15-ih letih kajenja, kar znese polovico mojega življenja, sem nehala. Že en teden sem nekadilka. Tole je bil en izmed razlogov, zakaj sem si prejšnji teden čisto napolnila urnik z Dispenzinimi meditacijami, plesom, zeliščnim čaji (koprivov čaj vsebuje veliko železa, kar pomaga ledvicam, da hitreje opustijo zasvojenost. Ledvice namreč hrepenijo po zasvojljivih substancah, ki nam “pomagajo”, da hitro dvignemo nivo energije, ko nam te primanjkuje, ker nam namreč primanjkuje železa).

Letos sem opustila veliko zasvojljivih stvari. Lani sem pustila facebook in instagram. Že to se je zdelo kot velika stvar. Letos sem namenoma opustila pitje kave. Bel sladkor, gluten in izdelke iz kravjega mleka sem opustila zahvaljujoč vnetju kože (včasih se pregrešim, ampak je to zelo redko). Adijo kajenje trave (kadar kadim, sem v dvomih od kod prihaja moja inspiracija “Sem to jaz ali je to trava?” – to mi ni všeč).

In v primerjavi s cigaretami, je vse to bilo enostavno. En dan blagega glavobola, zavedanje, da moram prebroditi ta dan in potem bo boljše, megla v glavi se bo razkadila in spet bom jasno videla. Pri cigaretah je več dela. Veliko mentalnega treninga vsak dan, ko moram povedati svojemu telesu, da ne kadima več po vsakem obroku. Po nobenem. Svoj um moram navaditi, da ne sedima in kadima več, ko moram o čem razmisliti. Svoje emocionalno telo moram navajati, da ne kadima več, ko se hočeva izogniti neprijetnim (ali pa tudi prijetnim) občutkom.

Ampak mi uspeva! Ponosna. (Mislim, po tej objavi sem res morala začeti prakticirati to, o čemer pridigam).

 

6. Večkrat pogledam na svoj Coinbase račun, odkar sem začela odkrivati radost tega, da denar raste sam od sebe. Razmišljam tudi, da bi začela sprejemati kriptovalute v spletni trgovini, ko bo seveda prišlo tako daleč, da bom dejansko vanjo dala kakšne produkte. Aja, lahko mi tudi donirate kriptovalute, če vam je bilo kaj v tej objavi koristno 😉

Razmišljam tudi, da bi prebrala knjige od Tanje Aebischer in začela odkrivati druge priložnosti za investiranje, kjer lahko začnem z malimi vložki.

7. Opominjam se, da se ne rabim počutiti krivo in kot da sem slaba oseba, ker je zame osebno 2020 vrhusnko leto. 

Dovolj o meni za danes.

Kaj pa ti počneš zadnje čase?