Vem, da je smešen naslov. Ponavadi mir dojemamo kot nasprotje dela. Mirovanje.
Nekateri ljudje bi rekli, da je mir čustvo.
Drugi, bi rekli, da je mir takrat, kadar čustva niso prisotna.
Nekateri bi rekli, da je mir občutek.
Drugi, da ni občutek, temveč stanje.
Seveda se nima smisla prepirati, ali je čustvo, občutek ali stanje. Ker ga lahko izkušamo na vse te načine.
Vprašanje je, ali je mir lahko oblika akcije? Ali lahko delamo mir?
Spomnim se, da sem enkrat bila nastresirana in sem se pritoževala partnerju, “Vse te stvari imam v glavi, ki jih hočem narediti in vse stvari, ki bi jih mogla! Meša se mi od tega. Hočem več miru!!”
In on reče: “Če hočeš več miru, moraš večkrat prakticirati mir. Isto je, kot pri vsem drugem.”
Moj partner ni razsvetljen mojster, ne zanima ga duhovnost, ne meditira, a vseeno se dokaj pogosto zgodi, da izreče kakšno modro, ob kateri se moram malce ustavit.
Kot sem se ob tej. Opazovala sem modrost in obenem preprostost njegove izjave in ugotovila, da se temu ne da nasprotovati. “To je tako res. Hvala ti.”
Ko pomislimo na budistične menihe, kako njihovi obrazi in gibi izžarevajo mir, vemo, da je ta mir tam, ker ga redno prakticirajo.
Seveda pa ne rabimo biti budisti, da prakticiramo mir. Niti se ne rabimo opredeljevati kot duhovna oseba.
Še meditirati ne rabiš, če to pač ni za tebe.
Preprosto se lahko odločiš, da vzameš mir s seboj v svoj dan, skozi svoje opravke.
Poznam par, ki si popolnoma nasprotuje v tem, kako se lotevata dela.
Ona se loti dela z vso silo. Se par ur ne ustavi. Ko nekaj dela, hoče narediti vse. Nato pa ti pove, kaj vse je naredila. In kako jo boli križ.
On se loti dela v miru. Si vmes vzame pavzo, posedi, pokadi cigaret, spije malo kokakole in potem nadaljuje. Nima težav s križem.
Enkrat sva se z mamo pogovarjali o babici, koliko dela je bila ona zmožna opraviti v enem dnevu. A se sama dobro spominjam, da si je vmes vzela odmor. Prebrala časopis. Poslušala radio. Ko sem bila otrok, je v toplih mesecih vzela pojšter in po kosilu šla ležat v travo. Med ljubšimi spomini iz otroštva mi je posedanje v senci dreves z dedkom in babico, ko smo počivali med delom na polju.
Moja babica ni nikoli imela bolečin v križu. Ali glavobolov. Rekla je, da prazna glava ne boli.
Seveda je to bila šala, a vseeno opažam, kot coachinja s svojimi klienti in kot človek sama s seboj, kako je večina od nas preveč v glavi. In seveda ne velja to samo za te, ki pretežno opravljamo mentalno delo. Tudi ljudje, ki opravljajo pretežno fizično delo, so lahko ujeti v svoji glavi.
Kako torej lahko kreiramo več miru v našem življenju in ga ponesemo v svoje delo in odnose?
- Glej na mir kot na nekaj, kar lahko ustvarjaš, kar lahko prakticiraš. Ni zgolj čustvo, občutek ali stanje, ki ga spontano doživiš.
- Vprašaj se pred delom: Kako lahko v to vnesem več miru? Kako lahko to naredim z večjim mirom?
- Vzemi si med delom kratke odmore, v katerih zgolj sediš in vadiš mir.
- Če imaš preveč vsega v glavi, in ti um divja, si izprazni glavo. Vse svoje skrbi, opravila, vse kar se ti zdi, da bi moral narediti ali biti, daj na papir. Skrbi se vedno zdijo večje, ko jih imamo zgolj v glavi. Ko jih damo na papir, dosti lažje delamo z njimi.
Zadnje čase se poigravam s tem, da si pri pisanju pomodoro časovnik nastavim na 15 minut, pavze pa na 3 minute. In v treh minutah pavze, preprosto diham, in opazujem občutke v svojem telesu. V teh trenutkih mirovanja, ponavadi pride k meni naslednji odstavek.
S tem, ko si vzamemo čas za mirovanje, delo postane bolj efektivno.
In življenje postane bolj polno. Kar ne moreš, da ne bi opazil obilja lepote okrog sebe in v sebi.
Z Ljubeznijo,
