Tole prihaja danes skozi…
V jutranji meditaciji sem ponovno ugotovila nekaj, kar mi moj višji jaz večkrat komunicira, a vseeno vedno znova pritegne mojo pozornost in dojamem zadevo na novem nivoju (ali pa morda ne dojamem dovolj, haha, glede na to, da se skozi ponavlja :D)… Ugotovila sem, da v svoji kleti, na nivoju prve čakre, še vedno nosim dogajanje od doma, izkušnje iz otroštva, globoke občutke strahu in ne-varnosti. Naučena sem bila, da spoštujem starše, stare starše in ostale avtoritete, a je 60% tega spoštovanja bil strah. Strah, da bom kaznovana, če ne bom pridna, če ne pomagam mami, če predobro mislim o sebi. Na to pa še je prišlo versko programiranje, zaradi katerega sem se počutila kot nevredno bitje, ki se mora sramovati sebe, čeprav sem bila zgolj normalen otrok.
Videla sem tudi, kako moj brat oz. strah pred njim, še biva v moji prvi čakri. Tri leta starejši je in nikoli ni bil zaščitniški tip – rajši me je tepel, se mi posmehoval pred skupnimi prijatelji ter me skušal izrinit iz skupine.
Videla sem, zakaj sem se v svoji mladi odraslih letih tako sabotirala, ko so stvari začele postajati dobre. Nisem se počutila varno v tem, da sem ljubljena in da gredo stvari dobro zame, v tem da prejemam dobre stvari (kot npr. občudovanje, denar, uspeh), saj sem kot otrok bila tista, ki je pozitivno izstopala in je zaradi tega bil moj brat ljubosumen.
“Anita vse dobi. Anita ne rabi nič delat. Njej lepo gre.”
Ko starši ne dajo vsem otrokom dovolj ljubezni (in otroci potrebujejo VELIKO LJUBEZNI), začnejo otroci tekmovati zanjo. Sestre in bratje tako namesto tovarišev za igro postanejo tvoji tekmeci.
In to potem ponotranjimo. Na dolgi rok.
Sama sem ob tem ponotranjila različna sporočila.
Npr. to, da če pridejo stvari k meni z lahkoto, sem zaradi tega nekako nevredna teh stvari, ker si jih nisem prislužila z delom in trudom.
V šoli sem bila z lahkoto najboljša učenka. Seveda sem naredila stvari, ki jih je bilo potrebno narediti, ampak v primerjavi s sošolci, so mi šle stvari zlahka. Delno sem zaradi tega bila ponosna na sebe, počutila sem se inteligentno, pametno. Vedno sem bila radovedna, rada sem brala in dobro sem povezovala stvari. To je bilo zame tako naravno. Ker so pa drugi otroci, med njimi tudi moj brat, morali vložiti veliko več napora za to, da so imeli polovico tako dobre rezultate kot jaz, sem se dokaj hitro začela počutiti, kot da sem nekakšen goljuf.
Kot da si zato, ker je to zame lahko, tega ne zaslužim. Kot da nekako preigravam sistem v svojo korist.
Enkrat sem dobila slabo oceno pri fiziki. Takrat se res nisem nič trudila, pa še ta leta so bila, ko sem veliko raje razmišljala o fantih, kot sledila snovi pri fiziki. Moje povprečje pri tisti temi je tako bilo 3. Za mene je bilo ponavadi vse, kar je bilo manj kot 5, slabo. Spomnim se, da tudi učitelju ni bilo jasno, kaj se dogaja z menoj. Z najboljšo prijateljico sva dobili priložnost, da si dvigneva oceno (zgleda sva obe imeli takrat kratilce pozornosti). Skupaj sva se učili in si nato popravili ocene. Dobila sem 5. In to je bila zame najboljša petka, kar sem jih dobila. Ker sem si jo s trudom prislužila. Delno pa tudi zaradi tega, ker je bil timski dosežek z mojo najboljšo prijateljico, rezultat sodelovanja.
Še vedno obožujem rezultate, ki so očiten plod vloženega dela, nadvse pa imam tudi rada, ko lahko sodelujem z ljudmi, ko vsi vložimo svoj del in imam dober skupinski duh. Obenem pa v tem trenutku čutim žalost, ker sem tolikokrat diskvalificirala svoje talente, darove, stvari, ki jih počnem z lahkoto, kot nekako nevredne tega, da sem za njih prepoznana, pohvaljena in plačana.
Ob tem se spomnim, kako se včasih zgodi, da pohvališ kakšno žensko, kako lepo obleko ima in kako ji pristaja, pa reče “Ah, ta stara stvar, to sem dobila zastonj.” Kot da bi jo to, da jo je dobila zastonj, nekako razvrednotilo, odvzelo lepoto obleke v njenih očeh.
Tako sem se sama počutila glede svojih darov. Dobila sem jih zastonj od Boga/Narave/Vesolja. Nisem si jih prislužila s trdim delom. Kadar je bilo delo vključeno pri razvijanju teh darov in talentov, je bilo ponavadi zabavno. Kjer me je nekaj gnalo, obsedalo, ob čemer sem se zabavala, čutila radost, strast. Kjer sem z veseljem poglabljala, kjer me je gnala radovednost. Delo, ki bi ga kar nadaljeval.
Ne vem. Že leta sem v tem procesu, ko se skušam osvoboditi paradigme, da moraš nenehno garati, ki je prežemala mojo družino. Osvobajam se ponotranjenih prepričanj, da sem nekako manj vredna plačila za svoje delo, če nimam službe, ki jo sovražim in ki me ubija. Ali celo, da se nimam pravice videti kot dobro, pošteno osebo, ker ne hodim v službo.
V večih nivojih se odstirajo stvari. Danes sem, zanimivo, med svojo jutranjo meditacijo, začutila globok mir, pomirjenost, kot da sem objeta in ljubljena. Kot da si dajem dovoljenje, ki sega vse do mojih korenin, dovoljenje, da se počutim varno, ljubljeno in podprto od življenja. Čutila sem celo to, da si dovolim biti občudovana. Ker vem, da bi sama definitivno občudovala nekoga, ki bi izžareval takšno dobro energijo, kot sem jo sama čutila. Varno je, varno je. Biti ljubljen in kvalitetno živeti.
Varno je, da nosim darove, ki mi jih je Življenje dalo zastonj, s takšno samozavestjo, kot nosim svoja oblačila iz druge roke. Dobila sem jih zastonj, a imajo zame vrednost, ker vem, da v njih dobro zgledam, pravtako pa se tudi počutim. Čas je, da to čutim glede svojih talentov. Dobro se počutim, ko jih uporabljam in odločam se, da je zdaj varno, da čutim, da so veliko vredni.
Če pa ima kdo problem s tem, da delam to, ob čemer se dobro počutim, kjer lahko uporabljam darove, ki mi jih je dalo življenje, no, v tem primeru je morda čas, da se začne osredotočati na svoje darove in jih ceniti.
Pa tudi, če jih drugi ne, bom jaz cenila svoje. Uživala v njih, jih uporabljala in monetizirala. Amen.
(Veliko več bi še lahko napisala o tem in verjetno tudi bom, ko bom tako začutila. Še posebej o drugih sporočilih, ki sem jih ponotranjila:
⇾ da me bodo ljudje sovražili, mi zavidali, me prezirali, me napadali, če se jim bo zdelo, da mi je preveč lepo v življenju,
⇾ prepričanje, da drugim nekaj dolgujem preprosto zato, ker mi je nekaj lažje kot njim.)
P.S.: Načini, kako lahko trenutno delate z menoj + OBVESTILA
⇾ 1:1 coaching. 3 ali 4 prosta mesta imam na voljo v svojem koledarju za nove kliente. Če si kreativna oseba in imaš vizijo v svojem življenju, ki jo želiš uresničiti in do neke mere že delaš na njej, a si želiš bolj na polno stopiti vanjo in si pripravljen/a/x biti viden/a/x, slišan/a/x, ljubljen/a/x na globljih nivojih, se lahko skupaj igrava s tem naslednje 4 mesece ali leto. Pošlji mi opis svoje vizije na anita@anitapuksic.com. Ali izpolni vprašalnik, plačaj in rezerviraj prvo seanso. (V primeru, da želiš račun na svoje podjetje, mi prosim prvo piši na mail).
+ OBVESTILO št.1: Septembra bom dvignila svoje cene za 50 do 100% (ali pa, ko se zapolnijo trenutno prosta mesta, karkoli bo prej). Če si že moj klient, brez skrbi, trenutna cena velja za tebe še celo leto. Če želiš postati moj klient po trenutni ceni in si zagotoviti to ceno za obdobje enega leta, je čas, da mi začneš tipkati mail ;). + Ko plačaš 4 mesečni paket v celoti, vnaprej, dobiš dodatnih 15% popusta (npr. namesto 480 za paket Vizionar, plačaš tako 408€ za 16 seans).
+ OBVESTILO št.2: Vsak petek bodo po novem na voljo prosta mesta za coaching s plačilom po zmožnostih. Ker ne želim, da vidiš denar kot oviro za to, da štartaš nekaj vrhunskega. Petkova sprememba za eno samo majhno stopinjo, lahko zelo spremeni, kako se počutiš glede ponedeljkov. Petkov Plačaj Po Svojih Zmožnostih Coaching lahko izkoristiš največ 4x. Plačilo in rezervacija tukaj (vsaj 48 ur prej je potrebno rezervirati).
⇾ Vedno pa ti je tudi na voljo Odstranjevalec duševne megle. Orodje s katerim se lahko sam coachaš. Ki ga sama tako rada uporabljam. Ker se z njim vedno priklopim v tok. (Mimogrede, vsake toliko grem in ponovno preberem prodajno stran, tako zadovoljna sem z njo.)
Z Ljubeznijo,
