- Večino svojega dela opravim, medtem, ko se izogibam delu, ki naj bi ga delala. Tole objavo pišem, ker se izogibam pisanju (še) bolj iskrene.
- Letos sem se začela soočati s stvarjo, od katere sem si želela vedno pobegniti. Želela sem jo čimprej pustiti v preteklosti in se premakniti naprej. Ampak je lepljiva in težka. Ogromno prejočem in presmrkam zraven. Na trenutke se mi zdi, kot da ne bo konca. Obenem pa sem ponosna na sebe, da ne otopevam več svoje bolečine. In vem, da si bom v prihodnosti hvaležna, da nisem obupala nad sabo, čeprav mi je včasih težko procesirati vse, kar se mi dviga iz podzavesti.
- Ko me ljudje preko messengerja ali e-pošte vprašajo, kako sem, velikokrat dolgo ne odgovorim, ker čakam, da bom imela čas spisati celo pismo. Ponavadi namreč čutim in predelujem več stvari naenkrat in mi je potem težko vse strniti v en stavek ali odstavek. Tako da se opravičujem v tem trenutku trem čudovitim ženskam, ki jim še vedno nisem odgovorila. Morda bi se morala dogovoriti za skype klice?
- Včeraj sem posnela epizodo za podcast, ki pa je seveda ne bom objavila, ker sem zraven postala zelo emocionalna in me je strah, da bodo ljudje mislili, da se samo smilim sama sebi.
- Trenutno na Netflixu gledam Maid, pred tem pa sem gledala četrto sezono od The Bold Type. Obe seriji name delujeta terapevtsko. Pomaga mi, ko vidim ogledalo nekaterih svojih življenjskih situacij na zaslonu. Deluje kot opomnik, da me ne rabi biti sram stvari, skozi katere se prebijam, ker še zdaleč nisem sama. Sem ena izmed mnogih ljudi, ki se soočajo s tem, kar se je prenašalo iz generacije v generacijo.
- Več kot pol leta sem že v mamini hiši. Čistim prtljago v svoji psihi in čistim svojo kolekcijo vintage oblačil. Smešno je, koliko preglavic mi te cote povzročajo. Tolikokrat si premislim. Se odločim, da jih bom prodala. Potem se mi ne ljubi, ker nimam luksuznih vintage zadev. Imam srednji razred, delavski razred in ubogi razred vintage. In se mi zdi, kot da bi samo zapravljala čas s fotografiranjem, merjenjem oblačil, nalaganjem vsega na Etsy, Ebay in ostale strani, pisanjem opisov, iskanjem primernih ključnih besed, da se zadeve pokažejo v iskalnih rezultatih. Potem pa še pakiranje vsega in hoja na pošto, če se kaj dejansko proda… Tako se odločim, da ne bom prodajala. In se odločim, da bom še dobre stvari dala v Humano, tiste z luknjicami pa nesla v H&M za reciklažo.
Se znebim par vreč, ampak še vedno ostanejo stvari, ki se mi zdijo preveč kul, da bi jih dala za Humano, če bi pa jih lahko prodala ali pa kar obdržala za sebe. In tako se to potem ponavlja skozi mesece.
Mislim, da mi je to tako komplicirano, ker so oblačila tako tesna prepletena z mojo preteklostjo, nisem pa prepričana, če se še želim identificirati s tem. Modna oblikovalka, style blogerka. Rada imam (pre)oblačanje, potem mi je vseeno za vse skupaj, potem mi je spet všeč, nato se mi zdi kar nekaj, nato od nekod privre navdih, potem se mi pa spet ne da ukvarjati s tem. - Znova in znova se čudim, da imamo milenijci in pripadniki generacije Z v odnosih še vedno toliko istih problemov, kot so jih imeli naši starši in načinov obnašanja, ki se včasih zdijo tako primitivni. In ja, morda bo potrebnih še par tisoč let evolucije, da se nekatere stvari spremenijo. Ampak smo pa vsaj precej iskreni in vse bolj pripravljeni pogledat težavam obraz. Res držim pesti za vse nas, ki (še vedno) odraščamo v tem času. (In držim pesti za naše starše, da prevzemajo odgovornost za svoj del.)