Zjutraj, ko sem se gledala v ogledalu, mi je prišla misel “Še vedno si otrok, ko pride do čustev.”
Ni bilo neodobravanja v tonu te misli, preprosto dejstvo, ki sem ga prepoznavala sama s seboj.
Kljub vsem prebranim knjigam, uram meditacije, samorefleksije, opazovanju sebe, opazovanju drugih, videnje, prepoznavanju, mentalnem evidentiranju in predvidevanju vedenjskih vzorcev pod vplivom čustev pri sebi in drugih, pisanju, EFT-ju in kupu drugih tehnik, celo občasnem poučevanju drugih, kako delati z emocijami, kako sedeti z njimi, se gibati z njimi, se z njimi pogovarjati…
… sem sama še vedno otrok, ko smo pri tem.
Pomirja me misel na to, kar sem slišala v ezoterični šoli, ki sem jo obiskovala.
“Več življenj traja, da izmojstrimo svoje “emocionalno (astralno) telo”.
Ne morem trditi, da je to zagotovo res. In ne želim svojih prepričanj (ki so samo točke, iz katerih gledam in ne nujno resnica) vtiskati na kogarkoli.
(Hm, če sem bolj natančna, moja prepričanja so bolj kot teze v mojem umu in večino časa so odprte za diskusije, ki jih imam s seboj (ter svetom), in odprte za drugačne perspektive, s katerimi se lahko srečujejo in dopolnjujejo in pogovor se nadaljuje in nadaljuje in nadaljuje, ne vedoč če bodo teze kadarkoli potrjene ali ovržene, in morda tudi ne rabijo biti).
Pomirja me, da se spomnim, kadar ponovno iz mene tečejo reke solza, objokujoč izgubo tega, česar nisem nikoli imela, da bom verjetno imela še en dvig po spirali, ko se bom počutila, kot da sem to že prebolela, da sem popolna in cela… dokler ne bom spet prišla do tiste točke, ko izjočem reko ali potoček… in ni nič narobe z menoj, ker še nisem tega predelala, ker še nisem prišla čez to. Ker še nisem čisto zdrava.
Morda bo trajalo še življenja.
Še vedno je vredno.
Morda tudi tebe pomiri ta misel.
(P.S.: Pišem dolgo objavo o “notranji mami” in me odpira, potiska, da utelesim globlje in širše kvaliteto, ki jo želim predati skozi objavo. Občasno me frustrira, zakaj ne morem kar metati ven objav z nasveti, “producirati vsebine”… Obenem pa imam tako rada ravno to, da vsak gib, ki ga poskušam narediti v zunanjem svetu, ponese mojo zavest globlje noter vase. Vse te temne in čudovite kraške jame v meni, vse te podzemne reke…)