Pogosto imam občutek, da sem nora.

Objavljeno Categorized as Anitino življenje, Odnosi, Pisma od Anite, SamoPodoba
I’ve spent most of my life thinking I was crazy.

Velik del mojega odraslega življenja preveva občutek, da sem nora. Nisem sigurna. Ali sem nora jaz, ali so drugi nori. Morda smo vsi nori. Če so drugi, potem sem verjetno tudi jaz, da vztrajam v odnosih z njimi.

Zato vam ne pišem tako pogosto. Ker se želim prepričati, da je to, kar napišem, dovolj dobro premišljeno ter seveda smiselno. S svojim pisanjem ne želim voditi drugih na kriva pota. In ne želim v navalu čustev pisati stvari, ki bi jih kasneje obžalovala. Ali še huje, da bi kaj od napisanega imelo na koga negativen učinek.

V zadnjih letih sem se pogosto držala nazaj pri pisanju tudi zato, ker so me moji interesi, moja muza (kot imenujem to delo, ki se želi zmaterializirati skozi mene, ker sem prava oseba zanj, glede na moje interese, izkušnje, vprašanja, razmišljanja in strasti) in primankljaj, ki sem ga videla v svojem življenju ter v življenju drugih ljudi/umetnikov/strank/ustvarjalcev, vsi vodili k temu, da izrazim sebe tudi na tem področju…

… na področju vpliva, ki ga ima primarna družina na to, kdo smo kot ljudje in kako igramo vloge, ki jih zavestno ali podzavestno izbiramo (ali se čutimo v njih prisiljene).

Moj način pisanja je vedno bil precej iskren. Tudi, ko sem nekatere stvari raje zadržala zase ali se cenzurirala iz strahu, da morda delim preveč osebne stvari, verjamem da so bralci pri mojih zapisih imeli občutek, da sem so-človek na poti skozi življenje. Imeli so občutek, da me poznajo. In moram priznati, da sem tudi jaz imela občutek, da me moji bralci dobro poznajo. Sporočila, ki sem jih ob svojih rojstnih dnevih prejemala od ljudi na internetu, so bila pogosto bolj uglašena z mojimi željami in srce božajoča, kot čestitke mojih družinskih članov.

O tem mi je bilo zmeraj težko pisati, čeprav sem si te občutke zelo želela izraziti, ker sem se počutila, kot da s tem izdajam svojo družino. Kot da sem nehvaležna za vse, kar so naredili za mene.

So deli mene, ki čutijo strah, ko želim pisati o tem.

Namreč, če želim ostati zvesta svojemu stilu pisanja (iskreno in osebno, z bolj ali manj univerzalno lekcijo, ki jo želim predati naprej), bom morda povedala stvari, s katerimi se člani moje družine ne bi strinjali. Seveda za svet to ni nič kaj takšnega, saj nisem Meghan Markle. In moji družinski člani tako ali tako ne berejo mojega bloga (morda se lahko zgodi, da kdaj na njem pristane mama mojega partnerja, in raje si sploh ne predstavljam, kaj bi ob tem govorila ali si mislila, ker se mi obraz pači od neudobja, ko si to samo predstavljam). Imajo pa pogovore z drugimi ljudmi, ki občasno preberejo kakšno mojo objavo. In v mojem svetu ponavadi je kaj takšnega, kaj imajo drugi ljudje za povedati o meni. Še posebej, ko so to ljudje, ki jih bom srečala na naslednji zabavi (khm, zabava, kdaj sem se nazadnje udeležila kakšne?), po opravkih v mestu ali na sprehodu s psom skozi vas.

Tako se mi pojavlja veliko vprašanj:
Kako ostati zvesta svojemu stilu pisanja in svoji resnici, brez da bi to izpadlo tako, kot da nisem hvaležna svoji družini za vse dobro, kar so mi dali?
Kako naj govorim o stvareh, o katerih želim govoriti (ker se o njih mora govoriti, ker oblikujejo našo identiteto in s tem oblikujejo naša (ne)dejanja v svetu), brez da bi krivila mojo družino za stvari, o katerih niso ničesar vedeli?
Kako zaščiti njihovo zasebnost, a vseeno biti iskrena?
Ali jih naj vprašam za dovoljenje? Kako? Kakšne bi bile posledice tega?
Ali naj raje svoje osebne primere zapakiram tako, kot da so to zgodbe mojih klientov, znance, prijateljev?
Kje je linija med tem, da uporabljam zgodbo iz svojega življenja kot primer in kje se začne pranje umazanega perila?
Ranjen in zmeden del mene se sprašuje: Ali mi res mora biti toliko mar za njihove občutke, da razmišljam celo, da bi jih vprašala za dovoljenje, da delim svojo zgodbo in svoja spoznanja, medtem ko njim ni bilo mar za moje občutke in so preprosto pričakovali, da bom sprejemala njihovo obnašanje, ne da bi se zavedali vpliva, ki ga imajo name, in ne da bi se bili pripravljeni pogovarjati o tem, saj bi se ob tem morda slabo počutili glede sebe, medtem ko so se tako zelo trudili, da bi bili dovolj dobri, da bi karseda normalno živeli in bili sprejeti v družbi?

Naslednji razlog, da sem se držala nazaj pri pisanju je bil sledeč:

Nisem popolna, zaenkrat še ne. No, pravzaprav verjamem, da smo na nek način vsi popolni. Vsak na svoj način popolnoma opremljeni, da smo, da živimo in rastemo (in popolnoma opremljeni za to, da razpadamo, umiramo in se prerojevamo). Bistvo tega, kar želim tukaj povedati je to: Nimam dokončnih odgovorov. So stvari, ki jih ne morem zagotovo reči.

V svojem poskusu, da bi ugotovila kdo sploh sem in kakšen je bil vpliv moje družine na to, kar doživljam kot svojo osebnost, sem raziskovala različne teorije, šole misli, tehnike, avtorje, avtoritete, mistike, akademske raziskovalce, psihologe, terapevte… In ena izmed stvari, ki jih lahko zagotovo rečem je ta: družina in kultura v katero se je avtor rodil in v kateri je odraščal, sta imeli vpliv na to, kar avtor posreduje publiki. Tudi kadar je želel biti karseda objektiven (in mogoče predvsem takrat, ker se je verjetno zavedal, da je njegova objektivnost subjektivno obarvana glede na kulturo iz katere izhaja in podzavestno pristranskost).

Sem delo v procesu. Na poti. Kar vidim kot resnico danes, bom jutri morda videla v drugi luči. Kaj če nekaj, kar rečem danes, vpliva na nekogaršnji jutri, jaz pa v tem jutrišnjem dnevu že drugače razmišljam?

Vidiš, kaj mislim?

Naslednji razlog, da sem se držala nazaj pri pisanju je ta:

Nimam diplome iz psihologije. V bistvu nimam nobene uradne diplome. Univerzo sem hitro zapustila, ker sem bila željna se učiti od življenja, iz izkušenj, od ljudi, željna tega, da vidim, kaj dejansko deluje v takozvanem resničnem življenju. Zmeraj sem bila zasvojena s pridobivanjem znanja in strastna bralka in zaupala sem vase ter v življenje, da če imam vprašanje, bom tudi našla odgovor.

A vseeno me je težilo to, da nimam diplome, ker sem imela občutek, da moje besede nimajo tolikšne teže, kot bi jo imele, če bi jih lahko podkrepila z uradnim papirjem.

To breme lahko sedaj počasi odložim, ker če pogledam iz svojih izkušenj, vidim, da kar je meni najbolj koristilo na moji poti, ni bilo to, če so ljudje od katerih sem se učila in sprejemala pomoč (v živo ali preko knjig ali tečajev), bili certificirani od kakšne institucije ali ne, kar mi je pomagalo je bilo to, da sem počutila razumljeno ter videno. In kako sem novo (ali obnovljeno) zavedanje integrirala v svoje življenje. [Stranska opomba sebi: piši o različnih načinih, ki nam dajo občutek, da smo videni in razumljeni]

Tako da mislim, da si lahko ponovno pustim, da zavzamem prostor (hej, itak je moj blog in plačujem najemnino za svoj košček interneta) in govorim o temah, ki so mi pomembne, ter pustim, da resonirajo s komer pač resonirajo.

Ampak, če bi imela diplomo ali vsaj stil pisanja pri katerem bi zvenela kot avtoriteta na nekem področju, potem bi se lahko skrila za skrbno izdelano akademsko persono (morda je moja persona vseeno skrbo izdelana) in se izognila temu, da delim svoje osebne primere.

Arrrrgh. Strašljivo je biti ranljiv.

Ker si lahko narobe razumljen, lahko si obtožen nečesa, kar sploh ni bil tvoj namen, lahko se zgodi, da nisi vzet v poštev, lahko te vidijo kot šibkega, so do tebe pokroviteljski, te vidijo in tretirajo kot podrejenega, te označijo kot preveč čustvenega, otročjega, ti (in)direktno dajo vedeti, da si pička… Lahko te vidijo kot neprofesionalnega.

Groza.

Lahko pa se zgodi tudi, da ljudje snamejo svoje maske, ko ti snameš svojo in lahko doživiš ta čudoviti trenutek, ko ljudje drug drugega prepoznamo… si delimo prostor in čas. Ko se med nami zasveti povezava… in od nas sije lepota.

Ko najdemo ljubezen v trenutkih, ki se zdijo brezupni.

Kako božansko je biti človek. Tako unikaten, individualen pa obenem takšen, kot vsi drugi.

Anywhere you go, you’ll see
People are just like you and me
All the things I’ve done and seen
Still, I don’t know what life means

All the people living in, living in the world today
Reunited by our love, reunited by our pain
All the things that I’ve done and I’ve seen
Still I don’t know, don’t know what it means
To be human

Still, I don’t know, don’t know what it means
To be human, a real human being
. – Marina

Upam, da se mi pridružiš na moji poti raziskovanja, kaj pomeni biti človek in kako je to povezano z neznanim številom stvari in vplivov (en izmed teh je zagotovo družina). Izražala se bom skozi pisanje, čečkanje, morda bom uporabila še kakšen drug medij, zagotovo pa ti bom pokazala koščke svoje “norosti”.

 

Stvari & strani, ki so mi ljube in mislim, da bodo všeč tudi tebi:

P.S.: Rada sprejemam denar od svojih bralcev/bralk

Karkoli je razlog, da si začutil/a navdih, da mi pošlješ denar, ga jaz z veseljem sprejmem in cenim lepoto tvoje geste, če mi nakažeš €1, €5 ali 100€ !
 

Lahko doniraš preko paypala ali pa mi pošlješ kakšno kriptovaluto.

3 comments

  1. draga anita,
    diploma je kot dobri pohodni čevlji; na dolgi poti pride prav. zelo prav.
    zelo ti priporočam v branje knjigo ene od letošnje fabule 2021-beletrina. claudia durastante, hči gluhih staršev s čistega juga italije, migrirali so v zda – predmestje new jersey, z eksplozijo uporabe opiatov; hvaležna je odbiti materi, da se je z otrokoma vrnila v bazilikato bogu za ledžima, a blizu vasi matere in barija; v najemni hiši učiteljice francoščine je naletela na knjige in brala, brala, spricala šolo jn brala, brala- in imela srečo, da je LAHKO šla študirat antropologijo v rim, kjer se je usidrala med sebi podobne ljudi.
    draga anita; slišim osamljenost iz tvojih besed, ki jo zelo zelo razumem in poznam. a imam eno blaaaaazno srečo: imam diplomo, ki mi vedno odpre okno, ko se zaprejo vrata; sem delovna in zaslužim preko te diplome dosti denarja, da sem sofinancirala projekte idriarta, preko katerega imam vesolje posebnih frendov in sem v filozofiji svobode našla globok smisel in odgovore na najglobja svoja hrepenenja; skozi jadralni tečaj sem spoznala sosedo, ki je sicer nikoli ne bi in je postala moja druga, ljubša in bolj razumevajoča družina od domače; preko cerkvenega zbora imam spet krasen krog ljudi, s katerimi smo veliko poletij divje taborili v samotnem zalivu na pagu in v njem sem srečala mojo najboljšo prijateljico, neverjetno krasno sposobno prezgovorno simono (arbitraža), s katero sva bili do najinih porok kot rit in srajca; zdaj družinsko skupaj letujemo in se bogatijo najini otroci s tem druženjem; in končno, po mihatovem projektu 2005 sem šla po kolenih okrog brezjanskegs oltarja in večna Mati arhetip boginje mi je uslušala prošnjo in sem srečala krasnega toplega zdravega kmeta vinogradnika orodjarja poveljnika cz organista s krasa 🤗😍😘

    dr.rugelj je vedno povdarjal pomen formalne izobrazbe- ker je to pot možnosti socialnega vzpona. poglej v zda- kaj vse so bogate matere oripravljene plačati, da bi bili ozroci sprehdti na dobre univerze…

    tako- diploma je torej le kot pohodni čevlji; z njimi je lažje na poti; hodiš itak še vedno ti, človek. ali pa je kot kolo, in ti ne padeš le v primeru, da vrtiš pedala, kot je v tokratni sobotni prilogi dobra misel kolumnistke.
    srečno ! pija

Kaj pa ti misliš?

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja