Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

 

Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

Nenehno mi je trkala na vrata, a jaz je nisem želela spustiti v hišo.
Upirala sem se ji na vse pretege.
A je vedno našla pot.
Če ni prišla skozi vrata, je razbila okno.
Prilezla skozi wc-školjko.
Po dimniku.
Se kar naenkrat pojavila v trenutkih največje radosti in užitka.

“To kar delaš je narobe,” mi je govorila.
“Nikoli ne boš dovolj dobra.”
“Ti si kriva, ker ljudje trpijo.”
“Nisi bila prijazna.”
“To, da želiš plačilo za svoje delo je sebično.”
“Živiš na račun drugih, drugi trpijo zato, da je tebi lepo.”

Silila me je, da sem rekla ne, ko sem želela reči ja. “Moraš se odpovedati svojemu deležu, da bodo drugi imeli dovolj.”
Silila me je, da sem rekla ja, ko sem želela reči ne. “Moraš dajati, če te nekdo za nekaj prosi ali hoče, da nekaj narediš zanj, moraš reči ja, drugače si sebična, ker misliš samo na sebe.”

“Ti imaš dovolj, drugi nimajo, razdajati se moraš.”

Ko sem dala vse stran od sebe in nisem mogla dati ničesar več, mi je rekla “Ne znaš sprejemati. Kako boš dajala, če pa ne znaš sprejemati? Drugi želijo tudi tebi dajati, ti pa jih odrivaš, ker ne znaš sprejemati, ker bi rada samo dajala in se počutila kot dobra oseba, ker toliko daješ. Kako si sebična, samo za to se ti gre, da se počutiš kot dobra oseba.”

Pokrivala sem si ušesa.

Vlagala ves trud v to, da bi vse naredila popolno. Ampak vedno je en košček manjkal.
“Kaj pa to?” je rekla? “A to boš pa kar pustila tako?”

Včasih sem se predala. Nisem mogla več. In sem lenarila v neskončnost. “Ne da se mi. Naj drugi trpijo, če želijo. Jaz ne delam nič več.”

A se je spet prikradla. “Kako pa misliš, da boš imela kakšen rezultat, če ne boš nič naredila? A misliš, da res lahko samo uživaš in ti bo vse padlo z neba?”

In spet sem se počutila slabo. In potem sem se spraševala, zakaj nisem sposobna iti v akcijo in kaj narediti. “Kaj je narobe s tabo?” me je spraševala.

Ko sem šla v akcijo, sem ugotovila, da sploh nimam problema. Da z lahkoto delam stvari.

“Hej, malo zmanšaj svoj sijaj. Ne vidiš, kako si preveč? Preveč si navdušena. Preveč prijazna. Kaj bodo pa mislili? Kaj, če se bo kdo spet zaljubil v tebe, ker ga gledaš s temi občudujočimi očmi? Napačen vtis daješ. Preveč si iskrena. Ljudje tega ne marajo. A moraš res govoriti po resnici? Pritiskaš na njihove točke. Pa spet boš prizadela ljudi, ko boš rekla ne njihovim ponudbam ali, ko jih boš ignorirala. In spet pozabila, kako jim je ime in od kod jih poznaš, za visoko te bodo imeli. In nihče te ne jemlje resno. Ker si tako iskrena, mislijo, da si naivna. Spet te bodo podučevali in bili pokroviteljski do tebe. In vsem greš na živce s to tvojo pozitivnostjo, nasmehom in vso to tvojo ljubeznijo. Mislijo, da imaš nekaj za hrbtom, ker si preveč prijazna.”

Le kdo bi jo želel v svoji hiši?

*

Včeraj sem jo povabila noter.

V hišo.

Usedla se je za mizo.

Krivda.

V vsem svojem črnem sijaju. V vsej svoji moči. Z neskočnimi metri naftno črne tkanine, ki je zasedla celo dnevno sobo za njo.

Pogledala sem ji v oči, ki so se rdeče zalesketale.

“Pripravljena sem ti prisluhniti,” sem ji rekla. “Kaj mi imaš za povedati?”

“Hmmmmmmm…”

Zgleda ni bila pripravljena. Prvič, da ni imela kaj reči.

Čakala sem, da bo našla besede.

A vse kar je prišlo z njenega grla je bilo “hmmmmm”.

Njena veličastnost je ob tem kopnela, kot izginja glasnost iz zvočnikov, kadar obračaš gumbek na radiu v levo.

Pomignila sem ji z glavo. “Daj, povej. Ziher imaš kaj.”

“Nisi dovolj dobra,” je rekla. Nesigurno, kot da poskuša, morda bi pa lahko delovalo, ponavadi je.

“To je vse kar imaš?” Sem ji rekla, skoraj s pomilovanjem. Za mizo se je vsedla kot dostojni nasprotnik, sedaj pa to. Ah.

“Želim si, da sodeluješ z menoj, ji povem s sočutjem. Si mi pripravljena odgovoriti na par vprašanj?”

Pokimala je.

“Kako funkcioniraš? Če si del mene, si tukaj z namenom. Kakšno korist imam od tebe?”

“Skrbim za to, da se dobro počutiš glede sebe. Na eni strani te napadam, da se počutiš krivo. Ko se počutiš krivo, ti je pa to potuha.”

“Da se dobro počutim glede sebe? Potuha?”

“Potuha. Ko se počutiš krivo, se počutiš dobro glede sebe, “Glejte me, kako sem dobra oseba, ker se zavedam, kako zelo slaba sem.”
“In obenem ne rabiš prevzeti odgovornosti za to, kar si kreiraš v svojih odnosih in tako ne moreš ničesar spremeniti. In ker ne moreš ničesar spremeniti, se počutiš nemočno in krivo in jaz sem lahko tako mogočna, Krivda, zaščitnica nedolžnih in prezrtih. Spet je zrastla in se obenem stresala v smehu.

Še meni je bilo malo smešno, haha.

“Torej, če te prav razumem, mi daješ potuho, ker želiš, da se dobro počutim glede sebe? Morda je to malo sprevrženo, ampak meni je to na nek način lepo. Zgleda, kot da imaš dobre namene in mi v bistvu želiš dobro.”

“Hmmm… kaj pa vem. Zgleda da res… Torej misliš, da sem jaz tudi dobra, če imam dobre namene?”
Njene oči so se premikale sem ter tja, malo zbegano, malo preučujoče, premišljujoče.
Pod črno obleko ji začne utripati srce, v katerem se svetlika.

“Hvala ti, da vidiš luč v meni. Ne vem, če me je kdo že dejansko videl takšno. Ne vem, če sem se kdaj že počutila tako. Občutek imam, kot da me prvič nekdo dejansko vidi.”
Pogleda v tla, navzgor, navzdol, sem ter tja. Nekam navzgor, proti nebu, premišljujoče, upajoče.

V tem času se je že spremenila v majhno bledo punčko, ki upa, da si tudi ona zasluži Ljubezen. Ki upa, da je je dovolj tudi za njo. Lačna ljubezni.

“Pridi k meni,” ji rečem. “Dovolj ljubezni imam, tudi za tebe je je dovolj.”
Spremeni se v majhno vilinsko bitjece, ki skaklja proti meni čez mizo, del nje pa še se vedno vleče zadaj kot megla, z dolgim obrazom. Prav hecen je ta kontrast radosti in obotavljanja, nesigurnosti.

“Resno mislim. Dovolj ljubezni imam za celo tebe, za tebe in za tvoje tančice.”

Vsede se mi v dlani in dovoli, da jo ponesem v svoje srce.

Potrka mi od znotraj. “Hej, nekaj še ti imam za povedati,” mi reče z nežnim glasom.

Ponesem jo k desnemu ušesu in vanj mi zašepeta:

“Ko se boš spet počutila krivo, to pomeni, da nisi poravnana z Resnico. Tako te spomnim, da se spomni na Resnico.”

 

Počaka, da vdihnem v zavedanje tega in mi nato reče še “ Pa rada te imam,” ter mi pomežikne.