Rada imam jezo.

Rada imam jezo.

Ker ko jo začutim, vem, da se bo nekaj premaknilo.

Včasih je obrnjena nazven. Ko mi dokurči obnašanje ljudi, ki me ne spoštujejo. In se potem spomnim, da je to zato, ker sama sebe ne spoštujem dovolj. Potem se vprašam, če bi se spoštovala in vedela, da sem vredna najboljšega, bi dopuščala tako obnašanje?

Potem postavim meje.

Zanimivo je, da nas je strah, da bomo preveč zahtevni, ampak smo velikokrat s tem, ko smo bolj zahtevni, v bistvu manj zahtevni.

Ker ko jasno izrazimo svoje meje in način na katerega želimo, da nas ljudje obravnavajo, olajšamo tudi njim življenje. Ker ne rabijo potem zapravljati časa za ugibanje s čim smo jih vznejevoljili in zakaj se sedaj čudno obnašamo do njih in kaj so spet naredili narobe.

Jaz sem čisto za delovanje po liniji najmanjšega odpora. In včasih to vključuje tudi to, da narediš nekaj, kar ti je težko, ampak je v bistvu lažje, da to narediš, kot pa da se temu izogibaš.

Včasih je pa obrnjena navznoter, tale jeza. Pojavi se takrat, ko začnem sama sebi it na k. s svojim bullshitom.

Ko še se vedno sekiram, kaj si bodo mislili o meni ljudje, za katere itak vem, da si o vseh mislijo najslabše, ker niso zadovoljni s samimi seboj in svojim stanjem v življenju. In bi najraši sama sebi stisnila en bitch slap. “A res, Anita, zaradi takšnih ljudi se boš držala nazaj? Zaradi ljudi tipa “vaška opravljivka”?

Ko se potem vprašam, kaj me je strah, da si bodo mislili o meni in govorili o meni, spoznam, da sem itak jaz ta oseba, ki si to misli o sebi v enem delu sebe. Da tale vaška opravljivka živi v meni in me opravlja.

Prepričana sem, da imamo skorajda vsi kakšno takšno osebo v svojem življenju.

Lahko si predstavljamo, kaj bi rekla ta oseba o nas, če naredimo nekaj, kar si želimo ali ne naredimo nečesa, kar vsi pričakujejo od nas. (Mimogrede, to si je res dobro zapisat.)

In če pridejo gor negativne stvari, je to zato, ker to na skrivaj mislimo sami o sebi. Ker če ne bi, bi nam bilo tako vseeno za mnenje te osebe, da na njo ne bi niti pomislili.

Potrditev, ki si jo želimo od te osebe je v bistvu potrditev, ki jo moramo dati sami sebi.

Sama sem imela s tem en konkreten primer lansko poletje, glede nekega svojega dela. Ko sem potem prišla v stik s to osebo, katere pohvalo sem želela, dotična oseba ni namenila niti kančka pozornosti meni in mojemu delu.

Doma sem celotno situacijo dala na papir in ugotovila, da me iritira zaradi tega, ker sama nisem prepričana v svoje delo. Potem sem dala sama sebi potrditev, ki sem jo želela slišati od te osebe (in v bistvu sama od sebe).

Naslednjič sem od dotične osebe dobila potrditev.

In potem lahko rečeš samo še aleluja in pošlješ tej osebi hvaležnost, ker je pripravljena igrati tvojo senco.

Torej, korak po korak:

1. Želiš si nekaj narediti ali nečesa nočeš narediti.
2. V glavi imaš osebo, katere kritike se bojiš.
3. Predstavljaš si, kaj bi ti ta oseba rekla. V obraz ali za hrbtom.
4. To si zapiseš.
5. Potem greš in vsako misel posebej prevprašaš, če je resnična. Laži odpadejo same od sebe. Če pa ugotoviš, da je v kakšni potencialni kritiki zrno resnice, se vprašaš, kako lahko to izboljšaš in seveda, da se izogneš perfekcionizmu, če je to sploh pomembno za celotno sliko ali pa se morda samo hraniš svoje odlašanje in se skrivaš v svoji jami, ker te je strah, da te bo svetoba zaslepila.

Točno skozi ta proces bom šla zdaj sama, ker še vedno čutim jezo v sebi. Čeprav se je že malo zmanjšala, ker sem zadovoljna, da mi je pomagala napisati tole objavo. Seveda se sedaj zraven kritiziram, ker sem 100x uporabila besedico potem v objavi in sem prepričana, da sem sposobna bolje pisati. Ampak čutim, da bi zdaj v tem trenutku s popravljanjem samo hranila svoje odlašanje. Objava pa vem, da bo marsikomu koristila. Morda še bolj zaradi tega, ker sem v tem trenutku tako nefiltrirana.

Roar. 

Anita