S svojo znamko okolju prijaznejših modnih dodatkov 3 Ptice, sem v mesecu avgustu šla po treh sejmih v Sloveniji.

Na enega v Kamnik (9 dni – spala sem pri prijateljici v Ljubljani), na enega v Ruše (5 dni – sem se vozila) in na enega v Maribor (1 dan – sem se peljala).

Skupno sem za te sejme dala 210€ – 210 €, da sem lahko svoje izdelke sploh prodajala. Tukaj se nič ne pritožujem, tudi organizatorji imajo ogromno dela in je pošteno, da so za to tudi plačani.

Oblika dela, ki jo imam registrirano, se imenuje osebno dopolnilno delo. Ko sem uslužbenko na upravni enoti vprašala, če lahko dam sejme pod strošek, je rekla, da ja. Super, sem mislila, zakaj nisem že prej zaprla s.p.-ja?

Pri osebnem dopolnilnem delu lahko med drugim uveljavljaš tudi dejanske stroške prevoza (če je v povezavi z delom, seveda) in nočitev. Normirani stroški so 10%. Davek na zaslužek je 25%

No, avgusta sem izdala račune za prodajo na sejmih in preko spleta v skupni vrednosti 422€. Ni tako slabo. Od tega mi je priznanih 10% normiranih stroškov. Sem na 379,80€. Od tega so mi odšteli še stroške vrednotnice (9€). Smo na 370,8€.

Od tega so izračunali, da moram plačat 25% davka- akontacija dohodnine. Priznam, včeraj, ko sem odprla to pošto, sem se začela dret kot zverina. Koliko moram plačat? 92,70€!

Stroškov sejmov, ki so znašali 210€, mi niso upoštevali! Iz neznanega razloga tudi ne vozovnice za vlak (za vozovnico sem ugotovila šele zdaj).

Torej, če gremo zdaj na mojo vsoto prodanih izdelkov 422€ in odštejemo
– 210€ za stojnice
– 42,2€ za material (uporabimo kar to vsoto)
-9€ vrednotnica
-11,36€ vozovnica
-150€ pribl. za hrano, pijačo, bencin (v času dela oz. na terenu zaradi dela).
= 41,64€

Torej sem v celem mesecu zaslužila toliko, da sem lahko plačala eno položnico. Seveda se nisem kaj prida sekirala, ker sem bila celo poletje veliko zunaj, bilo je obilje dobre glasbe (sejmi so bili v povezavi s festivali), novih poznanstev itd.) Se mi je zdelo, da sem zaradi tega na pozitivni nuli.

Ampak, ko sem včeraj ugotovila, da moram plačat 92,70€ davka, sem ugotovila, da ta nula ni prav nič pozitivna, temveč da sem še 51,06€ v minusu!!!

Ker se pač najemnina stojnice ne upošteva kot dejanski strošek! Jezna kot ris, sem šla včeraj na davčno. Uslužbenke, ki je dokument izdala, ni bilo. Jo danes kličem in mi pove da ne more nič. Tako pač je. Priznam, da je bila celo malo razumevajoča.

Kaj iz tega sledi?

Kot sem povedala uslužbenki, je edino logično da delam na črno.

Ali da se preselim kam, kjer lahko s svojim delom dejansko preživim. In se pridružim ostalim ekonomskim migrantom slovenske narodnosti.

Ali da grem tožit državo, ker mi jemlje pravico do dostojnega preživetja z lastnim delom? “Vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva.” – Splošna deklaracija človekovih pravic. (Okay, socialno pomoč trenutno dobivam, ampak kako naj dostojno živim, če moram od 189€ pomoč, dat polovico kar nazaj, haha).

Seveda dvomim, da je to smiselno, ker ne vem, kakšne so možnosti za zmago, zraven časa in denarja, ki bi šel v to. In če bi zmagala, je potem to pljuvanje v lastno skledo oz. skledo sodržavljanov – davkoplačevalcev.

Ali da svoje izdelke ponujam za prostovoljne prispevke. Aja, odpade.

Mogoče bi pa bilo dobro, da uvedem to izmenjavo: Pošljem “kupcu” izdelek kot darilo, brez računa, seveda, zraven pa priložim položnico, ki jo plača namesto mene. Kot darilo. Kakšno za mobitel, kakšno za internet, kakšno za zdravstveno zavarovanje, kakšno za dolgove zaradi neplačanih prispevkov nastalih v času s.p.-ja… Sploh ni slaba ideja. Lahko mi tudi kupite bone za v trgovino in mi jih pošljete.

Ali da zahtevam spremembo pri zakonu o osebnem dopolnilnem delu. Da se lahko uveljavljajo dejanski stroški. Začnem peticijo? Ali kako se naj tega lotim/o?

Ali zahtevam od obrtne zbornice, da se naj že faking zmigajo, če jih za to podjetniki plačujejo, in dosežejo spremembe na področju s.p.jev?

Za primerjavo, tisti samozaposleni v Veliki Britaniji, ki zaslužijo do 5965 funtov na leto, plačujejo na teden 2,80 funta prispevkov za socialo. Zaslužek do 10 600 funtov na leto ni obdavčen. (medtem ko v Sloveniji plačaš okrog 320€/mesec prispevkov, če zaslužiš kaj ali ne).

(Me prav zanima, če bodo mojo izkušnjo dali med življenjske situacije na spletni strani Proti sivi ekonomiji, znani pod sloganom “Vklopi razum, zahtevaj račun”. Haha.)

Brez skrbi, vem, da če želimo, da država funkcionira, davki morajo bit. Ampak ko so davki takšni, da zaradi prevelikih davkov in neumnih zakonov gospodarstvo in s tem država slabše funkcionira, je čas za spremembe.

Izračun

Nisem ekonomist (in še ti so jasnovidni zgolj za nazaj), tako da mi ne zamerit moje kmečke logike. Ampak naredimo en preprost izračun.

Na ZRSZ je bilo avgusta prijavljenih 107 935 brezposelnih. Zaokrožimo navzdol in recimo, da jih je zdaj 107 000. Od tega je verjetno polovica prejemnikov socialne pomoči (februarja je bilo teh 54 000), torej 53 500 prejemnikov soc. pomoči.

Zdaj pa da se malo poigramo. Recimo, da ima 1/5 (10 700) teh brezposelnih prejemnikov soc. pomoči poslovno idejo. Recimo, da so pribl. takšni kot jaz. Delali bi nekaj, kar jih veseli in s čimer bi lahko preživeli. Recimo da prejemajo 189€ soc. pomoči na mesec. S čimer stanejo državo 2 022 300 € (dva milijona dvaindvajset tisoč tristo €) na mesec. Če bi tem bila omogočena možnost za samozaposlitev, kjer bi plačevali idealnih 20€ na mesec za socialo, bi s tem država dobila 214 000€ (dvesto štirinajst tisoč) € na mesec.

A ni bolj logično? Ali pa sem slučajno jaz tista, ki ji kakšen kolešček manjka?