Danes je bilo prav prijetno.
Z mojo sorodno dušo M. sva šli v mesto, čeprav sem mela hude krče in sem celo ležala na cesti. Medtem je M. kadila čik, se igrala morilke in se zabavala ob gledanju na moje truplo. Svoj “zločin” je seveda morala dokumentirati. Res sem zgledala ko truplo.
Ko sem vstala, je pripeljal avto in seveda sem dvignila palec, ker nisem več mogla hodit. In v avtomobilu sem ugotovila, da se peljem s stricem in bratrancem mojega dragega (ki ima jutri rojstni dan. Kaj naj mu kupim?!) Ja, to sem ugotovila po podobnosti mojega J. in tistega fanta v avtu.
No, ko sva v mestu izstopile, sva odtavale s svojo zbluženo hojo proti najinemu najljubšemu lokalu. Bil je zaprt. Šli sva proti drugemu najljubšemu. Bil je zaprt. Šli sva proti tretjemu najlubšemu. Zaprt. Dodatni razlog za nemaranje praznikov.
Nato sva šli proti nekemu novejšemu lokalu (v katerem še nisem bila),bil je odprt.
Hvala bogu, so moje bolečine pojenjale. Tako da sem dobila voljo do hoje. In sva še domov šle peš. Opazila sem nešteto lepih stvari. Na poti v mesto nisem nobene.
Danes bom spet morala risat modne skice. Želim si da bi jih znala risat lepše. In hitreje.
Z Ljubeznijo,
