“Zagotovo spremeni tvojo samopodobo, ko vidiš, da druge zanima, kaj imaš povedati. Fajn je.” – citiram sama sebe

Pozdrav! Kako ste?

Danes želim deliti z vami posnetek oddaje Kanape v kateri je bilo predstavljeno moje delo in intervju z menoj. Oddaja se predvaja na SLO 1, tako da lahko s ponosom povem, da sem bila na državni televiziji! ((: Če vas je slučajno kdaj zanimalo, kakšna sem v živo, si lahko zdaj bolje predstavljate, ko boste videli moje gibanje in slišali moj glas. Seveda pa imam v živo malo manj treme (:

Kako je prišlo do tega? Voditeljica me je našla na facebooku, me kontaktirala in povprašala, če sem za. Pa sem rekla, da ja, čeprav me je strah. Ampak je ena mojih želja, da se naučim bolj sproščeno govoriti pred kamero in pred ljudmi, tako da je to bil korak v pravo smer, mi je prišla prava izkušnja nasproti.

Ja, snemali smo pri meni doma, v nekdanji spalnici mojih staršev, ki je zdaj delno moj studio, delno nabirališče moje šare. Takoj, ko je prišla ekipa, smo začeli snemat. Sprva sem imela tremo, po kakšni uri pa pol snemanja pa mi je že bilo prav fajn, bi še z veseljem podaljšala. Ja, deset minut snemanja intervjuja in potem še skoraj ura in pol ostalega, iz tega pa je 4 min prispevka. Ko gledamo televizijo si sploh ne predstavljamo, koliko časa in dela je vloženega v vsako minuto. No, oddajo si lahko pogledate na tej povezavi. Upam, da vam bo všeč!

Če pa bi radi še več vpogleda v mojo glavo pa spodaj delim intervju, ki sva ga naredili z Niko, ki končuje magistrski študij sociologije na FDV-ju, za temo magistrske naloge pa si je izbrala modne bloge. Naslov naloge je Novi izrazi
samopodobe, fenomen modnih blogov, napisala mi je pa takole:
“V bistvu gre pri magistrski za
preiskovanje samega pomena modnih blogov, kot nove oblike izražanja in
njihovega vpliva na samopodobo posameznic, ki jih pišejo, zakaj jih
pišejo,… zato me zanima ali mi dovoliš, da analiziram tvoj blog, potem
bi ti pa na podlagi te analize postavila še nekaj odprtih vprašanj, da bom lažje dobila
celostno podobo vsega skupaj”. Zanimivo! Intervju sem se odločila deliti z vami, ker so vanj vložene 4 moje ure pisanja in samoanalize in se mi zato zdi škoda, da bi zanj vedeli samo midve z Niko.

1. Si imela kdaj tremo ali pomisleke o pisanju svojega bloga, ker je Slovenija tako majhna in se praktično vsi poznamo med sabo?
Jah, včasih se zgodi, da imam kakšne pomisleke, kadar napišem kaj res osebnega, me je morda kdaj strah, da bi me ljudje narobe razumeli ali kaj vzeli iz konteksta, ampak potem vseeno objavim, ker sem to pač jaz, moja resnica, vsakdo pa ima pravico, da si intrepertira stvari po svoje. Čeprav sem zelo osebna pa seveda obstaja veliko stvari, ki jih ne napišem, ker morda še nisem pripravljena ali morda vključujejo skrivnosti drugih ljudi ali pa bi bilo preprosto nesmiselno ali neumno deliti z javnostjo.
Morda se res na videz vsi poznamo med sabo, ampak resnično poznamo med sabo se pa ponavadi ne niti v svojih družinah (ali pa samo jaz opažam morje disfunkcionalnih družin?).

2. Kakšen je cilj/namen tvojega bloga? Zakaj ga pišeš? 
Hm, nekako imam potrebo po pisanju odkar sem se naučila brat, že takrat sem vedela, da bom enkrat pisateljica. Kar še sicer nisem, sem pa zato blogerka 😉
Mislim, da je pisanje meni najbolj nujni kanal izražanja.
Ne znam točno določit, kaj so vzroki pisanja in kaj so cilji oz. se to nekako prepleta, tako da bo to malo pomešano.
S pisanjem si razjasnim, kje sem in si nekako postavljam ogledalo.
Cilji so različni, karierni, osebni in mislim, da nekateri tudi dušni.
Karierno velja, da želim imeti čimveč bralcev, da bojo kupovali moje izdelke in širili glas. Da dobim kdaj kolumno v kakšnem časopisu ali reviji. Da bom hitreje dobila book deal, ko bo čas za to…
Osebno so cilji in vzroki mešanica potrebe po potrditvi, pozornosti, po priznanju okolice, da obstajam, po samopotrditvi lastnega obstoja…
Dušno pa imam občutek, da imam takšno fino nalogo, da delim nekaj svoje modrosti in (pre)izkušenj z drugimi zato, da s tem ustvarjam povezanost med ljudmi, da se vsi skupaj počutimo manj same, da vidimo, da smo si kljub vsem čudovitim in manj čudovitim razlikam enaki, ker smo vsi zvezdni prah 😉

3. Zakaj si se odločila pisati v angleščini in slovenščini?
Da bi dobila več priložnosti iz tujine in obenem izboljšala svojo angleščino. Veliko priložnosti še ni bilo na podlagi tega, ampak vsake toliko pa se pojavi kakšna. Angleščina pa se mi je definitivno izboljšala!
V slovenščini pa pišem zato, ker moja najboljša prijateljica iz otroštva ne razume tako dobro angleško, je pa najbolj zvesta bralka 😉
Večino bralcev imam itak iz Slovenije, tako da bi bilo malo hecno, če bi s svojim pisanjem ciljala samo na tujino.
Je pa res, da vzame precej časa pisanje v dveh jezikih, sploh pri mojih dolgih objavah. Sem seveda že razmišljala, da bi pisala samo v enem, samo se je pretežko odločit, kateremu dati prednost.

4. Je bloganje postalo način tvojega življenja (kdaj pomisliš, joj to pa moram objaviti na svojem blogu)?
Ja, definitivno. Sem kdaj razmišljala, kadar sem imela občutek, da so me vsi prehiteli in da so vsi, ki so začeli pozneje pisat že na točki, kjer lahko služijo s tem, da bi se morda bilo pametneje posvetiti čemu drugemu… Ampak vseeno mi to toliko pomeni in tako rada pišem, da bom pisala še naprej, pa če se mi finančno in časovno splača ali ne, ker se mi splača na vse druge načine. In ja, res postane bloganje del osebnosti. Pogosto se mi dogaja, da ko o čem razmišljam, razmišljam na način, kot da govorim svojim bralcem, haha.
Tako da na nekih nivojih dobite mnogo več informacij, kot jih lahko preberete.
Neskončno mnogo stvari je, ob katerih pomislim, da bi jih rada delila, da jih bom, ampak je pač časovno nemogoče. In komu bi se se me sploh dalo spremljat, če bi delila vse kaj se mi dogaja in o čemer razmišljam, to bi bilo res preveč za bralce, bi se me potem naveličali.

5.    Kako gledaš na svoj blog? Ga vidiš kot svoj osebni dnevnik, v katerega lahko zapišeš karkoli, ali obstajajo kakšne »meje« preko katerih ne spustiš svojih bralcev?
Oboje. So pač stvari, ki jih ne želimo deliti z vsemi. Meni je blog kot nekakšen prijatelj oz. ko govorim bralcem jim govorim kot prijateljem.
In pri prijateljstvih je tako, da imamo različne prijatelje, s katerimi govorimo o različnih stvareh. Ne povemo vsem vsega, kar se nam dogaja in kaj razmišljamo. Pri nekaterih prijateljstvih bolj prevladujejo te teme, pri drugih druge, so pa stvari, ki jih deliš samo s partnerjem. Seveda pa mi je glavna meja to, da pač ne delim stvari za razumevanje katerih bi potem morala deliti skrivnosti oz. zaupne informacije o drugih ljudeh.

6.    Vidiš svoj blog kot neke vrste obliko lažjega izražanja same sebe, svojega stila in svoje kreativnosti?
Ja. Včasih okolica ne razume ali sprejema popolnoma naše osebnosti, tako pa se lahko povezemo z več ljudmi in najdemo somišljenike oz. te pritegne k nam in se potem lažje počutimo sprejeti takšni kot smo, če pa se počutimo sprejeti pa se tudi lažje izražamo.

7.    A ti predstavlja tudi neko novo obliko druženja?
Ja, tako spoznaš ljudi, ki jih drugače morda oz. zagotovo ne bi zaradi zemljepisnih razlik.
In kakorkoli se nam kdaj zdi virtualno druženje nekako manjvredno, se povezujemo med sabo resnični ljudje in so čustva in občutki, ki si jih delimo resnična in globoka.
In iz tega se potem razvijejo čisto prava prijateljstva. Npr. dve prijateljici, s katerima se največ družim v živo, sta iz znank postali moji čudoviti zaupnici ravno zato, ker sem se jima zdela zanimiva oseba preko branja mojega bloga.

8. Si zvesta bralka blogov? Raje bereš slovenske ali tuje in zakaj? So kaj vplivali nate, na tvoj stil? Koliko imaš stikov z drugimi slovenskimi blogerji in kako dojemaš njihovo delo?
Ja, bloge berem skoraj vsak dan. Od naših in tujih avtorjev in avtoric. Z različnih področij. U, seveda vplivajo, po mojem vsi vplivamo drug na drugega. Čeprav verjetno nimam kakšnih drastičnih sprememb v stilu oblačenja.
Jaz imam pač rada barve in vzorce in vintage. Seveda sem kdaj v nebarvah in brez vzorcev, ker imam rada raznolikost, ampak če bi zdaj vsi furali samo črno beli minimalizem, še ne pomeni da bi ga jaz.
Je pa res, da kdaj kakše kombinacije, ki jih vidim drugje vkomponiram v svoj stil, kar me pač pritegne.
V stikih smo preko socialnih omrežij in tu in tam v živo. Kako dojemam njihovo delo? Hm, nekaterim sem hvaležna za navdih, nekaterim za pomembne informacije ob pravem času, nekaterim, da znajo stvari, ki se tudi meni pletejo po glavi zapisat tako, da se še sama zraven počutim bolj pametno…
Včasih katere spremljam tudi zaradi lepih slik in luksuza, ampak če ne vidim zadaj česar globljega, se slej ko prej naveličam.

9. Ti je kdaj neprijetno, ker ne veš kdo vse bere tvoje bloge oz. kdo se skriva za vsemi uporabniškimi imeni?
Ne. Nasplošno se ne obremenjujem s s tem. Je pa mi res bil malo šok, ko sem pri fantu na računalniku, ki ga uporabljata njegov oče in mama, želela urediti nekaj za blog, pa zagledam v zgodovini povezave na moje objave. Tako da zgleda tašča kdaj pokuka na moj blog 😀 Hah. Drugače pa se trudim biti iskrena do sebe in do drugih, čeprav je za to ponavadi potreben pogum. In je pol iskreno pisanje tudi dobra vaja v tem, da si dovoliš biti kar si, brez skrbi, kaj si bodo drugi mislili, katere sicer včasih vseeno pridejo.

10.  Mnenja drugih – si se jih kdaj bala? Si kdaj pomislila na to, kaj si bodo drugi mislili, ko bodo videli tvoj stajling?
Včasih, ko grem na ulico pomislim na to, ampak se večinoma v svojih kombinacijah popolnoma super počutim, tako da mi je vseeno. Včasih pa pac mislim, da si bojo mislili, da sem super kul in da si me bojo želeli spoznat 😉

11. Dobiš kaj negativnih komentarjev? Kako se soočaš z njimi?
Redko. Odvisno od počutja. Včasih me prizadenejo, včasih premislim, če je v komentarju kaj resnice, potem pa sprejmem, da je to pač mnenje tistega ki komentira.
Kadar pride do negativnega komentarja, mi je najboljše, če lahko odgovorim s humorjem.

12. Ukvarjaš se tudi z izdelovanjem unikatnih izdelkov, imaš občutek, da ti je pri tem tvoj blog kaj pomagal? Imaš občutek, da si zaradi njega kaj bolj prepoznavna?
Ja, veliko kupcev je bralcev bloga, tisti tudi se bolj cenijo izdelke, ker vejo koliko truda je zadaj. Ja, včasih dobim tak občutek. In mislim, da kdo kdaj tudi pogleda na 3ptice.com, ker mu je zanimivo moje pisanje,

13. Kaj ti pomeni moda oziroma oblačila? Kaj povedo o tebi?
Uh, z modo kot industrijo in prodajanjem iluzij imam love hate odnos. Oblačila, ki jih imam na sebi… upam, da povejo, da sem zabavna, zanimiva, inteligentna, srčna, odprta..

14. Tvoj pogled na samo sebe? Imaš občutek, da je pisanje bloga spremenilo tvojo samopodobo in kako?
 Ja, jaz sem si res všeč, bi se takoj oženila s seboj. Veliko stvari me zanima, v veliko stvareh sem dobra,vsama sebi znam biti dobra prijateljica. Razen ko imam slabe dneve ali ko delam z muh mamute, takrat si nisem tako všeč. Ampak sem si pol slej ko prej spet. Zagotovo spremeni tvojo samopodobo, ko vidiš, da druge zanima, kaj imaš povedati. Fajn je. In ko koga navdihnem za kakšno spremembo ali ko dam komu občutek, da ni sam in da je življenje ne glede na vse vredno živeti. Ja, kot super oseba se počutim, kadar vidim, da imajo moje besede vpliv na ljudi in da lahko z njimi komu naredim dan lepši. Ali pa ko si predstavljam, da se oni boljše počutijo zarada moje objave in da potem iz svojega dobrega počutja polepšajo dan še komu in da se to tako širi. Ah, čudovito! Fajn je bit jaz.

15. Kaj pa sam fenomen Youtuba? Si kdaj razmišljala o snemanju vlogov (video blogov)?
Niti ne. Pisanje mi je lažje. In svoj glas rajši slišim v svoji glavi kot na posnetkih. Morda pa pride tudi kdaj do tega, si puščam odprto, ampak trenutno nimam potrebe.

16. Kako ti je stati pred fotografskim objektivom? Imaš kaj treme, ti je nerodno?
Odvisno kdo fotografira in kakšen dan imam. Mi je pa nerodno pozirat v javnosti, kot da mi nek glas pravi, da glasovi v glavah drugih ljudi pravijo “Kdo si pa misli, da je? Kaj je slučajno kaj posebnega na njej?!” Strah me je, da bi se zdela preveč samovšečna. Ah, ta moj ego, kako se ga rade skrbijo malenkosti 😉 Če sem si všeč, sem itak samovšečna, zakaj bi mogla to pol skrivat? Da me ne bo kdo krcnil po nosu?

***

With Love,