Odločila sem se, da se ne bom več za nič sekirala in ne lopatala. Ker na koncu bom tako in tako umrla. Kot tisti, ki se sekirajo. V igri življenja tako vsi enako končamo. Z razpadom telesa. Zakaj bi potem s skrbmi razkrajala še ostala, nefizična telesa ?
Če česa ne bom storila ali mi ne bo uspelo po načrtih, se ne bom žalila in bom vseeno srečna. Kar pa še ne pomeni, da ne bom ničesar storila. Če bo le možno, bom stvari, ki jih začnem, tudi končala do prvega roka, ki si ga bom postavila sama. Ker verjamem, da bom potem imela več časa za malenkosti, ki mi lepšajo vsakdanjik in se jim bom lahko posvetila brez slabe vesti in brez občutka, da s tem samo bežim od realnosti.
Če sem že ukinila beg s pomočjo drog, bi lahko tudi ukinila vsa sanjarjenja, ki mi jemljejo čas za delo. In če delo osvobaja, mi jemljejo tudi svobodo.
Stvari ne bom več prelagala na jutri. Kar lahko storim danes, sem jaz že včeraj.
Seveda bom ob vsem tem uživala, če pa kdaj slučajno ne bom, bo toliko večje zadovoljstvo ko bom končala. Toda vseeno bom, če le da, uživala in poiskala dobro v vsakem delu.
Zakaj je dobro, kaj počnem/želim, si bom zapisala, da bom prebrala, ko zgubim motivacijo – kar je pri meni zelo pogosto oz. vedno.
Soočila se bom z vsemi svojimi strahovi, ki mi jemljejo energijo in moč. Ozavestila bom svoje nezavedne negativne miselne vzorce in jih dala na razkroj.
Tako se bom morda že v bližnji prihodnosti lahko opisala kot odločna, zadovoljna oseba, ki ne sanja svojih sanj, ampak jih živi.