The hardest part is inside me …
Sovražim ta občutek. To željo po življenju in obenem neskončno ravnodušnost do življenja.
To prepričanje, da se mi bo vedno vse dobro izšlo – čeprav imam nekje pod rebri ali za njimi občutek, podoben luknjici, ki mi pravi, da pa se enkrat gotovo ne bo vse tako dobro izšlo, kar samo od sebe.
Zato si želim početi kaj, ustvarjati.
Želim delati le eno stvar naenkrat in biti z mislimi pri tisti stvari, ali biti z mislimi nikjer, želim živeti nirvano. Če se ji samo za trenutek približam, je to zame premalo. Želim jo čutiti v vsaki celici svojega telesa, nenehno. Toda, ali si res tako želim?
Če si že tako želim uživati v umetnosti življenja, zakaj potem preproste ne?
Tisti dan, nekaj dni nazaj, ko sem bila še vedno vsa mačkasta, ko me je mati peljala v mesto, kjer sem se dobila s fantom, mi je po poti govorila:
“Ne moreš vedno samo uživat, moraš gledat v prihodnost in preden kaj narediš pomislit, kakšne bodo posledice tvojih dejanj.
Eno je, če si pesimist ali če si optimist, drugo pa je, da se ti jebe!”
“Potem sem jaz optimist, ki se mu jebe,” sem jo zaključila, navdušena nad sabo.
Toda trenutno sem nekakšen pesimist, ki se mu ne jebe.
Zakaj ne počnem tega, kar bi rada?
Ker bi rada počela preveč stvari, in potem so tu še stvari, ki jih moram naredit.
In na koncu ne naredim vsega kar bi morala, in skoraj nič od tega, kar bi rada počela, ker padem v kakšno knjigo, ker padem v prebiranje raznih blogov, ker padem v razmišljanje, ker sem nenehno lačna in se potem cel čas jezim sama nase, zakaj sem spet lačna, namesto da bi jedla, a se grem potem vseeno nažrem.
Ker samo premišljujem, kaj bi rada, si postavljam neke cilje, delam načrte, obenem ugotavljam, da je to brezplodno, in da najboljše, da nič načrtujem, ker v bistvu nikoli, vsaj skoraj nikoli, ne uresničim svojih načrtov, ker se mi zazdijo nepomembni, brezvezni, namesto, da bi jih vseeno uresničila, premagala svojo lenobo, in bila potem zadovoljna s sabo.
Vem, da smo komaj na začetku počitnic, ampak vidim, kako bom na koncu mislila: prekratke so bile, nič od tega, kar sem si zadala, nisem izpolnila, zguba sem. Saj sem uživala med počitnicami, toda ne tako kot bi lahko, in nisem naredila nič, da bi mi bilo življenje v vsakem trenutku lepo. Da bi mi bilo vsaj v 90%. Če bi mi zdaj dali še 2 mesca, bi ju definitivno izkoristila…
Hej, potem ju pa izkoristi !
Carpe diem, punčka moja, carpe diem ! 😀
Z Ljubeznijo,
