Jaz včasih težko odpustim. In priznam, da ko je prišla inspiracija za tole objavo in so se mi besede v glavi začele stekati v stavke, je del mene v nekem trenutku rekel “Ne piši tega. Bralci te bodo videli kot slabo, zamerljivo osebo.” V umu sem ob tem videla sivo-rjave, slabe vibracije. 😀
Ampak mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se včasih zgodijo stvari, ki jih je težko odpustiti.
Včasih je težko odpustiti, tudi če se po najboljših močeh trudiš biti dobra poduhovljena oseba. Ali pač, če preprosto veš, da oklepanje zamer ni dobro za tebe. In si že neštetokrat slišal/a prispodobe glede gojenja zamer. Saj veš, da govorim o teh dveh:
1. “Oklepanje zamere je, kot da bi pili strup in pričakovali, da bo druga oseba umrla.”(Umrla?! Jaz nočem, da kdo umre. Hočem, da dojamejo, kaj so naredili, to priznajo in se opravičijo. Pa še rože in čokolado, lepo prosim.)
2. “Oklepanje jeze je kot da bi zgrabil kos žerjavice z namenom, da ga vržeš v drugo osebo – ti si tisti, ki se opeče.”
Saj sta dobri prispodobi, ampak potem, ko ju tolikokrat prebereš in slišiš, egec zraven malce zazeha, malce zavije z očmi in dalje sovraži drekače, ki so te prizadeli.
Bolj razviti del tebe pa se je že naveličal nositi težo teh starih bolečih spominov. Vidiš, da se zaradi njih manj agilno premikaš. Zato hočeš odpustiti. In veš, da to ne pomeni, da se pa moraš spet družiti s temi ljudmi. To ne pomeni, da jih moraš poklicati in jim povedati, da ne držiš več zamere. Hočeš odpustiti za svoje dobro, za mir v lastni glavi, zato da si lahko na polno v toku z življenjem.
Ponavadi je lahko odpustiti, ko oseba, ki nas je prizadela, razume, zakaj nas boli in se opraviči. So pa tudi opravičila, ki jih žal ne bomo nikoli slišali. In ta je težko spustiti.
Še posebej, ker menedžer za našo varnost želi poskrbeti, da se takšna stvar nikoli več ne ponovi. Ah, težave z zaupanjem.
Sama imam seznam ljudi in dogodkov, ki jih še nisem uspela o(d)pustiti.
Ne ravno tak seznam…
Seznam sem si napisala, ker se ponavljajo – večinoma rotirajo isti spomini.
Že samo s pisanjem seznama postanejo občutki, ki so povezani s temi spomini, bolj obvladljivi. Ne zdijo se več kot nekaj, kar te napada od zadaj, pa sploh ne veš točno, kaj je to, kar te napada. Na papirju (ali zaslonu), postanejo nekaj, kar lahko opazuješ. Kot sliko ali video.
Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo, če bom redno prebrala seznam in zraven prakticirala odpuščanje. Kako se bodo spremenile podobe v mojem umu? Bom pozdravila moje rane na zaupanju?
In najbolj pomembno, bom pozdravila razpoko na zaupanju vase?
Saj poznaš to, ko začneš kriviti sebe, ko se nekaj ponavlja? Drugi ljudje, isti vzorec. Seveda se mi je spet to zgodilo. Osel gre samo enkrat na led, jaz še pa kar rinem. Nikoli se ne naučim. Pa sem imela slab občutek. Intuicija me je želela posvariti, ampak nisem poslušala, ker sem neumna. Kdaj se bom naučila? Glupa, glupa, glupa.
Seznam sem si napisala pred tremi tedni. Do zdaj se šla 8 krat skozi. Zraven sem govorila: “Žal mi je, prosim oprosti mi, hvala ti, rada te imam,” (Ho’oponopono) ali “Odpuščam ti in te spuščam.”
Podobe povezane s temi spomini so se začele spreminjati. Včasih, ko sem šla čez seznam, sem se lahko videla, kako, se skupaj s temi ljudmi smejim.
Danes me je pa ob tem nekaj iritiralo. In sem začela govoriti “Vidim te, prepoznavam te.” Sama sebi.
Vidim te. Vidim, kako zmedena si bila v tej situaciji. Prepoznavam, kako boleče je bilo to zate. Normalno je, da si žalostna glede tega, normalno je, da te boli. Nekaj dragocenega si izgubila v tej situaciji. Zaradi tega si začela dvomiti vase. Žal mi je zato. Res je bila prava zmeda.
Tako dobro sem se počutila ob teh stavkih. Tako prav.
In ob tem ugotovila nekaj, kar sem si zaželela deliti s tabo.
Včasih nam je težko odpustiti, a ne zato, ker ne bi bili dovolj razumevajoči do druge osebe in njene situacije. Včasih nam je težko odpustiti, ker nismo razumevajoči do sebe. Ker si ne stojimo ob strani.
Z Ljubeznijo,
