Delala sem. Bila produktivna. Ugotovljala razne stvari. Kar je tudi bilo produktivno. Ampak sem se tudi skrivala.
Se izpopolnjevala. Učila o sebi. Se gledala, poslušala. A sem se tudi skrivala.
Poslušala sem druge. Bila tam zanje, jim dajala najboljše. Svojo tišino, prisotnost, razumevajoče besede, včasih tudi surovo iskrene. Ampak sem se skrivala.
Čakala na to, da razkrijem sebe, ko bom popolna, ko bom vse vedela, ko se bom dokazala…
Pozabila sem, da ne gre samo za cilj. Da gre za pot.
In ustvarila sem toliko te poti, da preprosto nisem našla časa, da bi jo delila z vami.
In obenem se sprašujem, kdo pa misliš, da si, komu misliš, da sta mar ti in tvoja pot. Itak je vse skupaj dolgočasno. Še vedno skušaš ugotoviti in pravilno razporediti stvari. To, kar delaš že celo življenje. Še vedno delaš na svoji znamki. Kar počneš že skoraj štiri leta. Še vedno deliš svoje misli s svetom. Na internetu. Ker v fizičnem svetu ponavadi samo poslušaš, in sprašuješ. Strah te je spregovoriti, strah te je besednega boja, strah, da ti bodo rekli “Utihni, preveč govoriš”, ali obrnili oči stran od tebe. Ali ti celo povzročili neudobje s tem, da ti dejansko prisluhnejo. In tako si tiho. Kar tako počneš že leta.
(Na sebi imam: pajkice in kratke hlače iz druge roke; fantovo kapo in pulover; ruto, ki mi jo je Jure kupil leta nazaj; Deichmann čevlje)
Ker so drugi bolj pomembni. Ker oni vedo vse boljše kot ti. Bolj so izkušeni. In ti si premlada. Še vedno.
Ker je boljše, da se ne izpostavljaš. Nočeš deliti preveč. In nočeš reči nečesa, potem pa spremeniti mnenja naslednji dan in se počutiti zlagano.
Moraš biti popolna. Prijazna. Sladka.
Potem pa se pomikam po socialnih omrežjih in si mislim:
Dolgčas
…
dolgčas
…
presladko, sploh te ne slišim, dolgočasno
…
dolgočasno
…
o, nekaj zabavnega…
Eh, dovolj teh omrežij za danes.
In potem sama ničesar ne podelim. Če pa že, je enako doooolgočasno. Ni začuteno, ni iskreno iskreno, nič ranljivega ni. Enako je, kot pri vseh.
In potem se sprašujem, zakaj me nihče ne sliši, zakaj me nihče ne vidi, zakaj sem tako produktivna, a bom morala vseeno stresti še vse iz šparavca, če hočem popravit avto…
Ker sem postala še en dolgočasnež, ki se trudi ustrezati kalupom. Huh. Trenutek za sočutje do sebe. Čas, da si odpustim.
In se premaknem naprej.
Ker sem tukaj za to, da nekaj naredim.
Z Ljubeznijo,
