Moja družina je bila naročena na Slovenske novice, v katerih je bila vsak teden priloga Astro novice (mogoče je še vedno, ne vem). V teh Astro novicah so bili članki o astrologiji, psihologiji, spiritualnosti, magiji… Tam sem prvič začela brati o meditaciji in jo tudi začela prakticirati v zgodnjih najstniških letih (“skeniranje telesa” oz. “body scan” je bila moja prva meditativna praksa).
Kot otrok sem oboževala branje knjig (še vedno sem strastna bralka), v osnovni šoli sem prebrala po 4 knjige na teden. Enkrat, proti koncu OŠ, sem delala na seminarski nalogi, in po knjige, ki sem jih potrebovala za raziskavo teme, sem morala v študijsko knjižnico, veliko knjižnico, za odrasle ljudi, ker jih v knjižnici za otroke in najstnike niso imeli. In tam so se mi odprla nebesa. Na metre in metre je bilo knjig o psihologiji, spiritualnosti, filozofiji, religijah. Postala sem članica in se začela poglabljati.
Čeprav sem bila odlična v šoli in mi ni bilo težko si zapomniti stvari ter povezovati podatke med seboj, me je vseeno zanimalo, kako se lahko hitreje učim, kako delujejo možgani in kako mi lahko to znanje pomaga pri osebnih težavah. Kupila sem si knjigo o NLP, nevrolingvistično programiranje. Tam sem se prvič srečala z besedo coach, a sem jo hitro pozabila, ker me je predvsem zanimalo reševanje lastnih problemov.
Po osnovni šoli sem šla v tehnično šolo za modno oblikovanje, kjer sem spoznala mnogo zanimivih, kreativnih ljudi, s katerimi sem lahko imela globoke pogovore. Končno sem dobila občutek, da je na tem svetu kar nekaj meni podobnih ljudi. Ampak sem še vedno imela veliko negotovosti, glede svojega izgleda, socialno anksioznost, in glede na to, da sem prihajala iz družine, kjer niso bili redki prepiri glede denarja (ki so bili simptom globljih problemov), sem imela tesnobo tudi okrog denarja, ki sem jo želela razrešit. V tem času je prišel ven film Skrivnost, zaradi katerega me je začel izjemno zanimati zakon privlačnosti. Iz revije Viva sem se naučila, kako delati EFT (tehnika čustvenega osvobajanja) na sebi. Tako sem postala tapkalka. Tapkala sem na svoje probleme in brala knjige o pozitivnem razmišljanju, kot da je moje življenje odvisno od njih (na nek način je bilo).
Odločena sem bila, da bom študirala psihologijo, a sem si premislila, ko mi je mama od prijatelja rekla, da bi to bila škoda, ker imam občutek za ljudi in da bi ga lahko izgubila, če bi si napolnila glavo z akademskimi teorijami. Rekla mi je, da bi gledala ljudi skozi filter naučenega, namesto, da bi jih dejansko videla za to, kar so. Sedaj sem prepričana, da je mnogo psihologov in terapevtov, ki dejansko vidijo ljudi, a takrat sem se dejansko zbala, da bi lahko zgubila svojo sposobnost povezovanja z ljudmi in pristnega zanimanja. Tako nisem dala psihologije na prvo mesto, ko sem se vpisovala na faks. Vedela sem, da se bom v psihologijo poglabljala v vsakem primeru, ker je moja strast, da bom brala knjige in preizkušala, kako stvari, ki se jih naučim, delujejo zame. Na prvem mestu sem imela filozofijo in angleščino. A je tudi odločitev za to bila bolj na pol, ker sem si takrat že bolj želela, da pustim šolo in da izkusim resnično življenje. Moj brat je rad govoril, da se tisti, ki so dobri v šoli, ne znajdejo v resničnem življenju. Hotela sem preveriti, če bo meni uspelo, če bom izjema njegovega pravila. Želela pa sem si tudi izkusiti, kaj sem še drugo lahko kot človek, razen osebe, ki je dobra v šoli.
Tako sem pustila faks (ter šokirala družino) in se vpisala na duhovno univerzo (triletni program s tedenskimi srečanji, kjer smo se učili o mikrokozmosu, makrokozmosu, ezoteriki, subtilnejših svetovih, itd. in kjer je vedno bila na urniku meditacija).
Kmalu sem začela slikati na platnene vrečke, kot pomoč že prej omenjeni mami od prijatelja. Ena stvar je vodila k drugi, in ni trajalo dolgo, da sem odprla svoje podjetje. Moja ideja je bila, da bom delala okolju prijaznejše modne dodatke (in oblačila), ki jih bodo želeli nositi tudi ljudje, ki ne razmišljajo o globalnem segrevanju in o ekologiji. Takrat namreč večina okolju prijaznejših oblačil in modnih dodatkov ni zgledala kaj prida stylish.
Ko sem postala ustvarjalna poslovna ženska, sem morala iz svoje cone udobja, če sem želela zaslužiti z delanjem tega, kar me veseli. Narava mojega dela mi je omogočala, da sem med ustvarjanjem poslušala stvari, povezane z osebnostno rastjo. Zraven pa sem začela brati še knjige o biznisu in skušala podvojiti svoje pozitivno razmišljanje. Delala sem vse konkretne akcije, ki sem jih bila zmožna in vse kar sem lahko, da je bil moj um dobro naravnan, da sem se lahko dajala na market (ki sem ga včasih doživljala kot areno) in prodajala svoje izdelke.
Po pribl. treh do štirih letih, mi je moje delo začelo prinašati dovolj denarja, da sem lahko odplačala dolgove in rekla, da lahko živim od tega, kar imam rada. Ob svojem biznisu sem se nameravala bolj posvetiti pisanju (ki je bilo vedno moja prva ljubezen) in deljenju svojega znanja in izkušenj glede tega, kako se preživljati z delanjem tega, kar te veseli. Spisano sem imela celo knjižico z EFT skriptami, na temo posla in denarja, naslov pa sem ji dala “Lahko je lahko”. Ampak sem, kakšna ironija, na tej točki pregorela. Sprva sploh nisem vedela, kaj se je zgodilo. Mislila sem si, da sem grozna lenoba in se bičala zaradi tega. Nato je trajalo leta, preden sem si opomogla in našla odgovor na vprašanje, “Kako sem lahko pregorela, če pa sem delala to, v čemer sem uživala?”. Delala sem namreč to, kar sem imela rada, obenem sem delala na sebi, in se toliko poglabljala v zakon privlačnosti, da bi lahko že učila druge. Preprosto ni bilo smiselno, zakaj sem strmoglavila.
Par mesecev od točke pregorelosti, sem bila povabljena na enotedenski trening o (in z) coachingu in postavitvi družine. S postavitvami družine sem si bila že precej domača (par jih je že bilo narejenih zame, sama pa sem do takrat igrala vloge že v pribl. 200 družinskih postavitvah za druge ljudi). In zgodilo se je, da sem se popolnoma zaljubila v coaching. To je bila točno ta stvar, v katero lahko prinesem vse svoje izkušnje, raznolikost mojih zanimanj in sposobnosti, zato da sem lahko ljudem pomagam doseči to, da delajo to, kar imajo radi in kvalitetno živijo. Na nek način sem to že počela, a takrat sem ugotovila, da lahko to začnem delati tudi profesionalno. Da obstaja kariera, v kateri lahko počnem v zameno za denar to, kar itak rada delam zastonj? Da lahko imam z ljudmi globoke pogovore, ki jim spremenijo življenje na boljše in sem za to plačana? Takoj se javim za to!
Če sem prej poslušala in brala, kaj so imeli za povedati razni coachi, z namenom, da izboljšam svoj posel z modnimi dodatki, je sedaj moj cilj postal, da se naučim, kako postati najboljši možen coach, da lahko dam svojim klientom najboljšo možno storitev.
In tako so prišla leta, v katerih se je prepletalo moje okrevanje od pregorelosti, spoznavanje lastnih senc, poglabljanje v čustva, samo-refleksija, kontemplacija, meditacija, učenje od drugih coachev, delo na sebi preko raznih programov za osebnostno rast. V tem času sem imela par bolečih izkušenj z ljudmi, zaradi katerih sem se resnično začela spraševati, kaj je z menoj, da sem sploh na prvem mestu dopustila tem ljudem, da imajo vpliv name. Zaradi česar sem se še bolj poglabljala v psihologijo in v osveščanje iger, ki jih igramo ljudje.
Leta 2021 se mi je končno do konca sestavilo, kako sem lahko pregorela, čeprav sem počela to, kar imam rada. Odgovor: Zraven delanja tega, kar me veseli, sem delala še polno drugih stvari iz občutka krivde, dolžnosti, prevzemanja nase odgovornosti za druge, na ramenih pa sem nosila veliko emocionalno breme, polno sramu, krivde, strahu pred zapuščenostjo. Začela sem brati o kompleksni post-travmatski stresni motnji in se soočati s svojo zapuščino kot otrok alkoholika, kot oseba, ki je večino svojega življenja živela s čustveno nezrelimi ljudmi.
V 20 letih ukvarjanja z osebnostno rastjo, sem se naučila raznih tehnik za samopomoč. Od tistih bolj woo woo do tistih bolj dobro znanstveno raziskanih in prepoznanih. Naučila sem se jih, ker sem, nujno potrebovala pomoč zase. Ko delam s klienti, delim z njimi stvari, ki delujejo. Seveda je pa vsak človek nekaj posebnega, zato kontinuirano delam na sposobnosti, ki se mi zdi najpomembnejša pri tem delu – globoko poslušanje, zato da lahko odkrijemo, kaj deluje zate.
Besedni oblak s tehnikami, sposobnostmi, metodami, načini razmišljanja, šolami misli, sistemi zdravljenja, v katere sem se oz. se še vedno poglabljam (ti so mi taprvo prišli na misel, so še drugi).
Pri svojem coachingu sedaj pomagam kreativcem in vizionarjem doseči poslovne in življenjske cilje, z delom na stvareh, ki se skrivajo pod površino, in pridobivanjem mehkih veščin, ki so potrebne za oprijemljive rezultate. Zato, da lahko živijo svoje življenje in ne tisto, ki so ga drugi planirali zanje ali/in ga vanj (včasih prikrito) silili.
Z Ljubeznijo,
