Kako sama sebi postajam starš, kot bi si ga želela

Če je bil prvi val covid-19 spomladi 2020 super izkušnja za mene, kar se tiče odnosov z bližnjimi, sem se v drugem valu oktobra začela zavedati kopice zame bolečih stvari, ki jih dotlej nisem bila pripravljena videti ali jih nisem želela.

V prvem valu sem se počutila, kot da sem končno na istem nivoju z ostalimi ljudmi. Vsi smo se soočali z neznanim, naša predvidevanja so znala biti napačna, vsaj za mesec dni smo se vsi zavedali, tega, kar je pomembno – da so ljudje, ki jih imamo radi zdravi (pa tudi tisti, ki jih nimamo radi), da si pomagamo med seboj, kakor si lahko, da smo zmožni ostati mirni, da si dajemo dovolj osebnega p r o s t o r a, pa tudi, da imamo dovolj toaletnega papirja za svoje sranje. Če sem iskrena, sem se počutila, kot da sem v prednosti. Kot “pasja mati” (stay at home dog mom), introvertka in dejavna praktikantka meditacije in samopomoči, sem že obvladala #ostanidoma način življenja. Počutila sem se, kot da se je svet za spremembo končno prilagajal meni in ne jaz svetu, kot ponavadi.

Mojo prvo objavo o tem lahko prebereš tukaj.

Bila je nova situacija za vse nas. Bolj sem opazila in cenila stvari, ki so mi všeč pri mojih bližnjih. Vključno z menoj.

V drugem valu sem pa videla kup stvari, ki mi gredo pri bližnjih na jetra. Vključno z lastnimi stvarmi.

Naš beg, izogibanje odgovornosti, uničevanje lastnih teles…

Morala sem spremeniti stvari v svojem življenju. Končno sem se odrekla svoji 15-letni zasvojenosti s tobakom.

Tukaj lahko prebereš objavo o ostalih stvareh, ki sem jih takrat spreminjala. Mimogrede, sedaj sem že 8 mesecev nekadilka, bravo jaz!!

Ko sem se odrekla svoji dotlej najljubši zasvojenosti, se je začel porajati drugačen odnos z mojim telesom, čustvi, z mojim občutkom lastnega jaza.

V teh osmih mesecih sem bila sposobna sprejeti veliko stvari, od katerih sem prej bežala.

Ni bilo lahko, je pa bilo dejansko lažje, kot bežanje pred čustvi z omamljanjem in posledično sovraštvo do sebe in slaba samopodoba.

Vesolje me je v tem času magično podpiralo in mi prinašalo prave informacije ob pravem času. (Vesolje/Bog/Čarobnost/Karkoli ali pa morda preprosto narava človeškega uma, ki išče razlage za vse, kar opazi. Kakorkoli že to imenujemo, sem hvaležna, da obstaja.)

Od najstniških let sem globoko v osebnostni rasti/psihologiji/spiritualnosti/kako-ljudje-delujemo in za sebe bi rekla, da sem precej sposobna samorefleksije. A kljub temu so v meni bile še vedno stvari, za katere se mi je zdelo, da jih ne morem sprejeti.

Stvari, ob katerih sem se počutila krivo, umazano, kot da sem inkarnacija zla in kot da se moram sramovati sama sebe. Stvari, ob katerih sem se počutila, kot da jih moram skriti, ker bi bile preveč za druge, tudi za tiste, ki me imajo radi, ne glede na to, kaj delim z njimi.

Pogosto sem poskušala te stvari pri sebi spremeniti na popravi-se-in-naredi-to-čimprej način. Disekcionirala sem problematične stvari pri sebi na elemente in pričakovala, da jih bom lahko pozdravila na nedeljsko popoldne, zato da bi lahko bila popolno delujoča produktivna članica družbe v ponedeljek.

Sovražila sem zmešnjavo v sebi in jo želela fucking odstranit iz svoje poti, da bi lahko prispevala, karkoli naj bi že to bilo, kar naj bi morala dati temu svetu.

Prejšnje leto sem se začela redno ponovno vzgajati (re-parenting). To je bila ena izmed stvari, za katero sem želela navdihniti vse, še preden sem sama delala, to kar sem pridigala. S klienti sem delala vaje, kjer so zapisovali stvari, ki so si jih želeli slišati od stašev in jih potem povedali samim sebi. Občasno sem sama naredila to vajo. V zadnji tretjini lanskega leta, sem se pa trdno odločila, da bom sama sebi postala starš, ki sem si ga vedno želela.

Zapisala in posnela sem si afirmacije in jih poslušala ob popoldanskih dremežih. Stavki so bili izgovorjeni v drugi osebi. Npr.: “Ponosna sem na tebe. Lepa si. Lahko živiš svoje življenje tako, kot ga sama želiš.”

Včasih se mi je med poslušanjem nenadoma pospešilo dihanje, mi začelo razbijati srce, potem pa sem se sprostila.

Ko sem še kadila, sem si večkrat povedala, da se imam vseeno rada, da sem vredna ljubezni tudi, če sem zasvojena.

Ko sem prekinila zasvojenost, so moje najljubše besede sebi postale:

Tukaj sem s teboj.

S teboj bom ne glede na vse. Lahko čutiš __________ (jezo, bes, žalost, krivdo, sram, obtoževanje, sovraštvo, strah…) in te bom imela enako rada. Ostala bom s teboj. Ne bom te zapustila.

Ni mi vedno uspelo ostati prisotna s temi velikimi občutki. Včasih sem se disociirala v umu in raje počela druge stvari. Npr. padla v branje komentarjev na youtubu.

Decembra sem videla, da bo Bethany Webster, ki piše na svojem blogu o materinski rani (mother wound), izdala knjigo. (Povezave do knjige na koncu objave, pravtako pa moj selfie z njo).

Seveda sem si jo hitro zagotovila v pred-naročilu in začela s poslušanjem njenega masterclassa. No, vsaj želela sem ga poslušati, a sem ob tem čutila v sebi odpor.

Nisem se hotela spet spuščati v to. Dovolj mi je bilo predelovanja mojega odnosa z mamo. Počutila sem se, kot da sem poskusila vse na tem področju. Družinske postavitve, ogromno napisanih emocionalnih “pisem”, odpuščanje, tapkanje… Vse našteto mi je do neke mere pomagalo in vesela sem bila vsakega napredka v odnosu z mamo. Včasih se mi je zdelo, da se dogajajo čudeži. Ko sem lahko z njo govorila o stvareh, o katerih dotlej nisva bili sposobni govoriti. Včasih sva pa preprosto imeli normalne telefonske pogovove, v katerih sva govorili o vsakdanjih stvareh in se vmes tudi pohecali. V takih trenutkih sem bila srečna in toplo mi je bilo pri srcu (in vsem sem želela povedati, kako sem zadovoljna).

Nisem želela zjebati tega. Delo Bethany Webster je dvigovalo emocije v meni. Nisem se želela ponovno zlomiti. Želela sem se omamiti (o-mama), skaditi joint in pet cigaret zaporedoma. Nisem si želela gledati v to, kar me še vedno tišči. Ko je knjiga v januarju izšla, sem prebrala par strani, potem pa sem se raje posvetila jogi obraza in vajam za ledvice. Ter še naprej prakticirala zaobjemanje čustev.

Marca sem bila pripravljena ponovno vzeti v roke knjigo. In je nisem spustila. Skoraj vsako besedo sem si želela podčrtati. Počutila sem se videno in razumljeno, kot še nikoli prej. Zdelo se mi je, kot da berem manifest, poezijo, vse, kar bi dober terapevt želel, da vem in obenem pismo najboljše prijateljice ter zaveznice.

Jokala sem od olajšanja, od jeze, od žalosti za vse, kar sem izgubila oz. česar sploh nisem imela. Jokala sem ob misli na vse odnose, ki so bili pod vplivom mojega odnosa z mamo. Vpliv, ki so ga name imele stvari, ki jih je nezavedno počela medtem, ko je žonglirala službo, strežbo svojim staršem, delo na kmetiji, vzgajanje brata ter mene, navigiranje odnosa z mojim očetom – njenim možem… Vpliv tega, da sem jo ob večerih videla popolnoma izmučeno, potem ko se je razdala vsem naokrog in kako jo je ves čas skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o njej, kaj si bodo mislili o naši družini. Ves sram, krivdo, jezo in sovraštvo do sebe, ki ga je nosila, medtem ko je bila še zmeraj prijazna in ustrežljiva do vseh, ki niso bili ožji družinski člani. Vsi načini, kako sem modelirala sebe v skladu z njenim obnašanjem, ga kopirala, ne da bi se sploh zavedala. Kako je podzavestno od mene pričakovala, da delujem tako, kot bi delovala ona in kako sem bila vsakič prežeta s krivdo, ko sem želela stvari delati na svoj način, biti sama svoja oseba, početi stvari, ki jih želim jaz, ne tistih, za katere drugi trdijo, da jih moram.

Zdi se mi, kot da bi lahko napisala celo objavo o tem, kaj mi je ta knjiga dala, ali pa serijo objav.

Res sem se počutila videno ob branju, kot da je ob meni sočutna priča. Končno sem si lahko priznala, da sem bila ranjena na različne načine. Da sem bila na izgubi, ker se pričakuje, da kujemo matere v oblake in se počutimo krive in nore, ko so naši občutki drugačni, kot je družbeno sprejemljivo.

(Kako nosimo to v druge odnose in ne zaupamo sebi, ko čutimo, da nekaj ne štima!! Kako dovolimo drugim, da se do nas neprimerno obnašajo in si zraven še dopovedujemo, da bi morali biti hvaležni za “priložnost”. Kako čustva, ki jih požiramo izbruhnejo v obliki avtoimunih bolezni ali pa jih vržemo ter projiciramo na druge ljudi, ki nimajo nič z njimi. Vsa gibanja za socialne pravice, ki bi bila verjetno dosti bolj učinkovita, če ne bi bilo glavno gorivo zanje sovraštvo, ki ga čutimo do ljudi na pozicijah moči, ki nas podzavestno spominjajo na naše starše ali skrbnike. Vse dobre ideje, ki se izpridijo, ker ljudje, ki delajo na njih drug drugega tretirajo kot člane v svojem disfunkcionalnem družinskem sistemu. Vse stvari, ki jih projiciramo drug na drugega.)

Huh, veliko je tukaj za sprocesirati. Še vedno sem delo v procesu in še bom, kot sem omenjala tudi v prejšnji objavi).

Kaj je drugače v mojem življenju zahvaljujoč temu procesu?

🠒 Za ta čustva, ki se večkrat zdijo tako ogromna in ki so skozi zgodovino pa tudi v današnji popularni kulturi pogosto imenovana (notranji) demoni, vem, da so v večini primerov nezadovoljene, ne(u)slišane potrebe mojega notranjega otroka. In vem, kako poskrbeti za te potrebe.

🠒 Bolj sem sprejemajoča do sebe, ko sem jezna in lažje izražam svojo resnico. Vprašam za pojasnila. Lažje stojim v svoji resnici.

🠒 Sem bolj potrpežljiva s seboj. Ne pričakujem več, da se bom ob nedeljskih popoldnevih spremenila v popolno osebo. Sem bolj realistična. Vem, da bodo nekatere stvari zahtevale mesece prakticiranja, leta, celo življenje.

🠒 Ne obtožujem se toliko. Bolj sprejemajoča sem do zmešnjave v sebi. Bolj sem sposobna sebe sprejemati tudi z notranjimi konflikti, samo-kontradikcijami, paradoksi. Sem kompleksna in obenem preprosta oseba, s celim spektrom emocij.

🠒 Dovolim si čutiti strah. Okay je. Potolažim se.

🠒 Bolj sem iskrena v odnosih.

🠒 Bolj mirna sem ob dejstvu, da nisem vsem všeč, da me vsi ne morejo razumeti in se tudi sama ne počutim več tako krivo, ker meni niso vsi všeč oz. mi ne ustrezajo. Bolj se zavedam prostora, ki ga je dovolj za vse nas. Dovolj je prostora na svetu za mene, za ljudi, ki so mi v redu, za ljudi do katerih sem indiferentna, in za ljudi, ki mi jih ni najbolj prijetno srečati. Lahko se jebejo/ljubijo. Ni moja služba, da sem vsem na voljo. Del mene ima občutek, da se to sliši arogantno, obenem pa ob tem dejansko čutim prijetno verzijo občutka ponižnosti.

🠒 Ko se pogledam v ogledalo, mi je všeč moj odsev. Vesela sem, da bom do konca življenja skupaj s tem čudovitim, lepim, pogumnim bitjem. Ponosna sem na sebe.

🠒 Lažje se izrazim in tudi hitreje si opomorem, če je to, kar dam iz sebe narobe razumljeno, ker vem, da se ne rabim vsem razlagat, čeprav to na nek način počnem s svojo dolgo objavo o svojem notranjem svetu :D.

🠒 Rada imam svoje črno in belo.

🠒 Še vedno imam vse te ideje o stvareh, ki jih želim prispevati svetu, obenem pa se mi moje življenje zdi vredno, tudi če je moj doprinos preprosto občudovanje lepote dreves in pisanje objav v katerih ponavljajoče se izumljam samo sebe skozi leta.

Hm.

🠒 Na celem novem nivoju razumem, zakaj je ljubezen do sebe tako pomembna. Odkrivam nove globine sebe, ki jih lahko imam rada. Spadala sem med tiste ljudi, ki imajo sočutje do žrtev in njihovih morilcev, obenem pa sovražila samo sebe, ker ne zaključim vsega, kar začnem in ker boleče počasi pišem. Sedaj lahko čutim frustracijo in se imam obenem rada. Lahko čutim krivdo se imam obenem rada. Lahko me je sram in čutim, da mi gre na jok in da se želim skriti in se imam obenem rada. Lahko zboksam ven svojo jezo, medtem ko si predstavljam, kako razbijam frise oseb, ki so me ranile in se imam še vedno rada. Lahko sovražim in ljubim obenem. Počutim se, kot da lahko imam paleto z vsemi možnimi barvami in da se ne rabim več pretvarjati, da so nekatere barve dobre in sprejemljive, druge pa slabe in nesprejemljive.

Še kar bi lahko nadaljevala z naštevanjem pozitivnih učinkov, si pa želim še toliko drugih stvari podeliti z vami… In še par knjig, ki so bile pravtako izjemno terapevtske zame to leto.

Povezave do knjige Discovering the Inner Mother od Bethany Webster:

E-knjigo sem kupila v Kindle verziji na Amazonu.

Fizično verzijo sem dobila od prijateljice za rojstni dan, naročila pa jo je na Book Depository-ju.

Audio verzijo sem našla na Scribdu. (Prijavi se preko moje povezave, če želiš poslušati/brati 60 dni zastonj).

(Povezave do knjige so “partnerske”, kar pomeni, da dobim majceno provizijo, če naročiš produkt oz. se naročiš na storitev preko njih. Seveda svojim bralcem priporočam samo stvari, ki bi jih priporočala svojim najboljšim priajteljem/icam).