Ko sva z Juretom v soboto po pikniku pohajkovala po gričih, je pred eno hišo bila tale teta. Pohvalilila sem lepo negovano travo, da sem navezala pogovor. Rekla je, da njej pa je bolj všeč, če je bolj naravno vse videt. Ker to tak tamladi postrižejo. Povedala sem ji, da sta meni všeč obe skrajnosti. Čeprav sem tudi mnenja, da večina ljudi prenizko kosi.
Na to sem izvedela, da je iz Ljubljane in da je le vsak drugi vikend v naših krajih. In takrat z veseljem dela. Plela je vrtnice. Ko sem jo fotografirala, je želela, da je na sliki tudi košara.
“Da bodo oni v Ljubljani vidli, da res delam ko sem tu, ” je bilo njeno pojasnilo.
Zdela se mi je tako ljubka in kul v tej široki trenirki in tesnem rdečem puloverčku. Pa tako prijeten glas ima. Zgleda, da je ena izmed tistih modrih babic. Zdi se mi, da takšne prej najdemo v mestu kot na vasi.
Žal mi je za slabo kvaliteto slik, saj se je namreč nočilo, moj fotoaparat pa je bolj šibke sorte.
Z Ljubeznijo,
