Danes se spet počutim kot zguba.
Čeprav je veliko stvari, zaradi katerih bi se lahko počutila odlično. Ampak se sovražim. Oziroma sovražim svoje stremenje k popolnosti. In neuspehe, ki iz tega sledijo. Ker iščem bližnjice do popolnosti, ampak se mi nobena ne zdi dovolj dobra. Da bi pa živela, pa sem premalo odločna. In dolga pot se mi zdi predolga. Če pa ne bi zabijala časa z iskanjem prave poti bi morda že bila na njej. Mislim, da ne stagniram. Slabše. Občutek imam, da nazadujem. Morda pa je to le tema pred zoro ?
Res bi lahko bila srečna.
Imam čudovitega fanta