Veliko Nepoznano.

Kako kaj vaš januar? Prvi mesec leta se bliža h koncu.

Zimski čas.

Zame čas globokega razmišljanja. Imam svoje cilje, imam načrte.

Vem, kaj hočem.

A obstaja moja cona udobja. Način življenja, ki sem ga vajena. Morda ni to to, kar hočem, a mi je udobno.

In med mojo cono udobja in tistim, kar hočem, je lunkja (prepad/prepadek?).

Temne pike. Veeliko Neznano.

Če grem za tem, kar si želim, moram pustit nekaj za sabo. In del mene noče. Malo me je strah.

Tako da povezujem pike in o vsem podvomim, pogledam iz raznih zornih kotov. Predstavljam si najboljše izide, a tudi za te bom mogla žrtvovat nekatere svoje vloge. Ideje o tem, kar sem.

Tale teden sem se srečevala s prijateljicami. Oh, kako zelo jih imam rada! Dajejo mi delce sebe, ki so (ali postanejo) delci mene. Tako lepo je imeti v življenju ljudi, ki ti želijo najboljše in ti želiš najboljše za njih. Ljudje, ki ti postavijo malo globlja vprašanja. Katerim odpreš tiste delce sebe, ki se jih malce sramuješ… Ali se jih ne sramuješ, veš pa, da jih ne moreš deliti kar z vsemi.

Ljudje, ki ti dajo vpoglede, ki jih zagrabiš in nekaj časa nosiš naokrog. Morda celo za zmeraj.

Nekaj besed prijateljic in prijateljice od prijateljice, ki so globoko zaresonirale z menoj v tem tednu:

“Ne živi stereotipov, živi življenje.”

“Izgubila boš samo svojo vlogo. Ne boš izgubila sebe.”

“Delam na tem, da si dopuščam bit egoist in da tudi drugim dopuščam, da so egoisti.”

*

Pojma nimate, koliko stvari vam želim povedat, koliko vsega sem raziskala v tem tednu. Z vami se pogovarjam pod tušem, na cigaretu, med tem, ko pomivam posodo… (Verjamem, da vas na nekem nivoju dosežem;)

Aja, ste opazili, do kakšnih globokih lahko pridete med pomivanjem posode?

Včeraj sem gledala tisto posodo, misleč “Nee, nočem je pomivat, preveč je”. Potem pa sem organizirala krožnike in skodelice v koritu in je bil preskok v “Pa saj to ni skoraj nič.” Medtem, ko sem pomivala, sem ugotovila “Pa saj sem že skoraj konec! Kako se mi je sploh lahko zdelo tako veliko?”

Kot v življenju. Ko se ti nekaj zdi čisto preveč za tebe, potem pa se podaš v zadevo, malce razporediš stvari, greš v akcijo… In ugotoviš, da si veliko bolj sposoben, kot si si sploh mislil.

To mi je všeč pri zimi. Da grem v sebe, se soočim z bolečino v sebi, marsikaj premislim… Vem, da je potrebno. Če pogledamo naravo, se trenutno na zunaj ne dogaja kaj dosti. Čas je za počitek. (Sama pozimi več spim, še kdo drug?)

A ko bo prišla pomlad in za njo poletje, bom verjetno spet cvetela.

To skušam sprejet zadnje čase pri sebi, te ritme. So del moje človeške/živalske/del-narave narave.

A zahodni svet ima svoj tempo… In včasih se počutim krivo, ker mu ne uspem vedno sledit.

Delaj, delaj, delaj, delaj, pokaži se, pokaži se, deli, deli, deli…

A kako naj dajemo najboljše sadove, če nimamo dovolj močnih korenin?

Na sebi imam: 3 Ptice Beware of Artists vrečko; Weekday pulover iz druge roke; črne hlače iz druge roke; kapo sem dobila od fantove mame; Deichmann čevlje.

Verižica Marija Frlic.

Kupila sem si nove čevlje. Moji stari zimski čevlji so me začeli žuliti. 6 let sem jih nosila, vsak dan v mrzlih dneh. Malce se počutim krivo, ker sem kupila nove. Ker ne vem točno, v kakšnih razmerah so bili narejeni… In morda veste, da mi je to zelo pomembno. Želim si, da bi se modna industrija spremenila. Da bi bila človeku in okolju prijaznejša.

Verjetno se vsi mi zavestni kupci včasih počutimo malce krivo. Ko nimamo dovolj denarja, da bi kupili najboljše možno… Mimogrede, to je dobra motivacija za to, da obogatimo. Da bomo lahko denar namenili stvarem v katere verjamemo.

Kako zmanjšam občutek krivde, ko kupim nekaj, kar potrebujem, a vem, da ni najbolj okolju prijaznejša izbira? Prepričam se, da bom stvar velikokrat nosila! Lahko vidim tisti kos kot del mojega vsakodnevnega stila? Mi paše? Je udobno? Se v tem počutim kot jaz? Če na vse odgovorim z ja, potem kupim, drugače ne.

Kako pa kaj vaša zima? O čem premišljujete?

Dojemate sami sebe kot zavestnega kupca?

Povejte mi v komentarjih! (: