Vsi pogoji so izpolnjeni. Vse potrebno je na mestu. Nobenih ovir ni. A vseeno se nič ne premakne. Še vedno vztrajam v nekih starih vlogah, starih vzorcih. Poskrbela sem za vse navzven, da me ne ovira. Poskrbela sem, da imam vse, kar se mi je zdelo potrebno za premik naprej. A potem se najde neka malenkost, ki me zmoti. Zdi se mi, kot da rabim čaj. Ali moram na wc. Kaj na hitro objavit na instagramu. Potem pa mine 15 min ob gledanju “stories”. Zmoti me navlaka in pospravim stvari, ker imam občutek, da če bo več prostora okrog mene, da bom se lažje vsedla in začela tipkat. Kar v bistvu hočem je to, da dam prostor sama sebi, v sebi. Prostor, da se izrazim.
Ujeta sem v ciklu odlašanja. Odlašam svoje življenje na enkrat potem. Ali pa se mi to samo zdi? Seveda je ogromno trenutkov, v katerih sem srečna. A hočem več. Hočem biti ves čas srečna in produktivna. Ali produktivno nedelujoča. Ko se res spočiješ in napolniš, ne pa ko imaš ob počitku slabo vest, ker ne delaš.
Če bi šla zdaj pogledat stare objave na blogu, bi zagotovo jih našla par na to temo.
Potem se začnem ubadat s tem, kaj si bodo ljudje mislili, ker sem tako iskrena. Bi bilo za dosego mojih ciljev boljše, če pišem v drugi osebi? Kot da imate vi ta problem?
Imaš vse potrebno, za naslednji korak. Vsi pogoji so izpolnjeni. Na pravi poti si. A ti še se kar ne premakneš. Delaš si probleme, iščeš izgovore, naštevaš razloge zakaj, zakaj si takšna kot si. Kaj je bilo vse narobe v tvojem otroštvu. Ali pa morda celo v prejšnjih življenjih. Kot da eno življenje ni dovolj.
Stara zgodba vedno znova. Groundhog day. Stara rana je zaceljena, ti pa odlepiš krasto in podrkaš vanjo.
Žrtev vloge žrtve.
Maske na naših obrazih. Kričanje v avtomobilu. Ko te nihče ne sliši. Ker nočeš, da te slišijo, ker te je sram. Obenem pa nočeš, da bi jih tvoji kriki boleli v ušesih.
Želja, da bi lahko zamenjala identiteto. Da bi lahko dala te besede ven, zraven pa ne bi bilo mojega imena. Da bi lahko govorila to, kar je v tem trenutku moja resnica, potem pa si svobodno premislila, ker je moja resnica sedaj že nekaj drugega.
Ah, svoboda, da se spreminjam.
Daj si dovoljenje, da si premisliš. Give yourself permission to change your mind. (Nekatere stvari res zvenijo boljše v angleščini. Nekatere.)
Svoboda, da se spreminjam. Svoboda, da vidim druge ljudi, kot nove v tem trenutku. Z novimi spoznanji.
Svoboda, da se grem med pisanjem tega nabasat s čokolado. In svoboda, da morda to nekam skrijem. Ker me nič ne obvezuje, da to objavim.
Od česa si sploh želim pobegniti?
Od rutine. Od vsakdana. Od tega bednega nepotrebnega in nekoristnega trpljenja. Od tega, da me vedno nekaj moti, čeprav je večina stvari vedno dobrih. Od tega, da v tem trenutku svoje pisanje sodim kot bedno. Od tega, da se mi zdi, da bi mogla biti konsistentna. Od tega, da se mi zdi, da ne prinašam nobene vrednosti.
Od tega, da imam ogromno darov, pa ne vem kaj z njimi.
Včeraj mi je prijatelj na pijači rekel, da je tako, kot da imam kovček z milijon evri, a ga imam zaklenjenega.
In to je tako dobro zadel, da boljše ne bi mogel. Ker imam ogromno darov. Pametna sem. Lepo se lahko naredim. In potem so še zraven vse te vizije, senzitivnost in jasno videvanje vzorcev. In seveda tudi dobro pišem. Ampak meni se zdi vse skupaj tako neotipljivo. Neskončno me sicer osreči, ko dobim pozitivne feedbacke, ob katerih vidim, da ljudje resno mislijo in da jim moje delo res nekaj doprinese v življenje… To mi da takšen zagon.
Obenem pa še vedno ne vem, kaj konkretno lahko s tem naredim. Hmm, mogoče bi za prvi trenutek pomagalo to, da odložim to breme, da moram rešit svet. In potem to, da bi mogla imet vedno smisel. Morda je kdaj čisto okay tudi to, da objavim svoje misli takšne, nefiltrirane, kot so v tem trenutku. In jih spustim ven. In naj jih ljudje vidijo. Mogoče je kdaj tudi okay to, da priznam, da sem zmedena. In da obenem nočem nasveta. Ker vem vseeno jasno, kaj hočem.
In mogoče je potrebno samo še to, da odložim občutek, da to kar hočem ni za mene. Ker morda res ne dobimo vase sanj za katere ne bi bili sposobni, da jih uresničimo.
In mogoče lahko vidim vso to neproduktivno obdobje, ko se mi je zdelo, kot da se nisem nikamor premaknila tudi z druge plati.
Dobila sem material za knjigo. Skozi lastno življenje. V svojih celicah. Šla ogromnokrat v naravo. Izrekla mnogo ne-jev in v njih se zdaj že boljše počutim, kot včasih. Spila kar nekaj pijačk z najboljšimi strankami na svetu, zaradi katerih vem, da je usoda sveta v dobrih rokah, saj obstajajo ljudje, ki razmišljajo in ki jim je obenem srčno mar (in mimogrede, dosti več jih vidim med mladimi). Se potapljala v svoje globine, kar je bilo celo bolj zanimivo in simbolično kot knjige Dana Browna. Poglobila odnos z mojim dragim. Popisala ogromno zvezkov skozi kopanje po sebi. Spet začela pisat poezijo. Ugotovila, da najraje poslušam na radiu ARS in da ima Slovenija 1 res odličen TV program (hvala dedek, da nenehno gledaš televizijo). In še in še…
In se v tem trenutku ponovno spomnila, da tako kot stvari dojemaš, tako jih sprejemaš. In tako potem v naslednjem trenutku tudi iz tega kreiraš.
Aah, in spet je v meni mir. In želja po še. Po še pisanja, po še izražanja sebe.
Morda je res čas, da napišem naslednjo poglavje knjige.
Ti pa lahko počekiraš nove okolju prijaznejše toaletne torbice narejene izpod mojih rok na 3ptice.tictail.com in seveda kakšno naroči, če jo pa že imaš pa jih naprej priporoči.
Z Ljubeznijo,
