Tako mi je bilo všeč, da sem razmišljala o selitvi. Ne za vedno, a mogoče za kakšno leto ali dve.
Zanimivo pa je, da sem se ob vrnitvi še bolj zaljubila v Slovenijo. Ko sem zagledala Nanos, mi je šlo na jok. Naše gozdove in nenehno zanimivo pokrajino, tudi ko se pelješ po avtocesti. “Ta zelena dežela me prevzame,” se mi je vrtelo po glavi. Itak.
Vzpon na Kalvarijo in pogled na Maribor, ki je poln dreves. Vozniki, ki pešcu izjemno hitro ustavijo, ko se približa prehodu. Pekarne z raznimi štručkami. Burek (mimogrede, kiosk na Partizanski v Mariboru ima slastnega krompirjevega, moj najljubši). Prostorne kavarne s kavči, v katerih si lahko vzameš obilje časa zase, a si vseeno med ljudmi.
Ulice, kjer so pasji kakci prej izjema, kot pravilo. V Firencah so bolj pravilo, kot izjema.
Tista prava zmes urejenosti in divjine. Avstrija se mi zdi včasih preveč tipi-topi, kot da me rahlo nervira to, da je vsaka travica pokošena. Italija in Hrvaška sta polni zapuščenih prostorov, posestev, ob katerih se vprašaš, “Le kaj se je tukaj zgodilo?”. V Sloveniji pa se mi zdi takšna prava zmes skrbi, da so stvari urejene, a obenem ima narava prostor dihati.
V tistem trenutku, ko me je pozdravil Nanos, sem se še bolj zavedla, kako ljubim to našo zemljo.
In takrat sem pomislila na Palestince, ki se oklepajo svoje. No, sicer tudi niso imeli ravno možnosti iti kam drugam. Le še bolj na kup, kamor jih zgrinjajo Izraelci.
A tudi Palestinci čutijo ljubezen do svojih oljčnih nasadov. Morja. Polj. Na nekaterih še raste zelenjava. Njihove pekarne so žal porušene, tako kot njihove hiše, stanovanja, bolnišnice.
Si predstavljaš, da bi pri nas odkrili bogata nahajališča nafte in bi se jih npr. Madžarska s podporo ZDA želela polastiti? Nam bi predlagali, da gremo drugam. In če ne bi šli, bi nas zbombardirali, zavzeli naše hiše, nas vse zgrnili na kup v Koper.
Pobili bi naše novinarje in medicinsko osebje. Vsak dan bi bil razstreljen kdo izmed naših bližnjih, sorodnikov, znancev. Da jih svetovna javnost ne bi preveč kritizirala, bi nam medtem, ko nas v Kopru bombardirajo, pripeljali malček humanitarne pomoči. Medtem, ko bi čakali v množici na to pomoč, bi pa nas streljali.
Da si zagovimo možnost za lastno preživetje, preživetje otrok, naših družin, bi morali pridno objavljati na Instagramu v upanju, da se nas bo kdo iz širnega sveta usmilil in nam poslal vsaj 10€. Kljub počasnemu internetu in blokadam ter možnosti, da umetna inteligenca prepozna našo lokacijo, nas označi kot terorista in vrže na nas bombo.
Če bi slučajno kakšna ladja želela k nam s pomočjo, bi ji okupator to preprečil, že v italijanskih, hrvaških, ali pa pač naših vodah. Saj druge države itak ne bi nič naredile. Madžarsko bi podpirale v njeni samoobrambi pred nami, ki smo itak vsi teroristi, vključno z otroki in starostniki.
Medtem bi pa številni po svetu živeli dalje čisto normalno. Če bi jim kdo rekel, kaj se dogaja v Sloveniji, bi skomignili, saj sploh ne vedo, kje to je. Itak je daleč stran. “Zakaj se ukvarjaš s tem? Nimamo svojih problemov zadosti?” Tisti bolj skrajni bi rekli:”Slovenci spadajo med Slovane. Primitivni narodi. Povsod po svetu se razlezejo, pijejo, razgrajajo, in na vsak breg spležejo. A hočeš, da pridejo še na naše?! Pa ženske posiljujejo.”
Potem bi pa ti ljudje, daleč stran, normalno dalje pili svojo Coca-Colo ali pa Pepsi, če so bolj kul (ki bi obe imeli svoje tovarne na okupiranih slovenskih ozemljih), rezervirali svoj naslednji dopust na Bookingu ali Airbnb-ju (ki bi v najem oddajala apartmaje, ki jih je okupator zgradil na našem ozemlju, s pogledom na naše Julijce), naročili par malenkosti na Amazonu (ki okupatorju s svojo tehnološko infrastrakturo omogoča, da nas bombardira) in po poti domov vzeli burger v McDonaldsu (ki pogumnim okupatorskim vojakom, ki se borijo proti nam teroristom in posiljevalcem, donira obroke).
Tem ljudem daleč stran bi šlo na živce, da jim neki “aktivist” skuša povedat, kako so stvari povezane. Da s svojimi potrošniškimi odločitvami dajejo denar okupatorju, ki pobija in strada Slovence v Kopru.
Ta občutek krivde, da so nekako s svojimi odločitvami udeleženi pri nečem, kar se dogaja daleč stran, jim res ne bi bil fajn.
Nekateri izmed njih bi zato, da se izognejo temu neprijetnemu občutku, rekli, da so Slovenci (in prav tako aktivisti) vsi teroristi, ki si zaslužijo, kar se jim dogaja.
Nekateri bi še bolj zavzeto vse ignorirali.
Nekateri bi pa se ob občutku krivde vprašali, kaj jim ta sporoča: Kaj lahko naredim boljše? Kako lahko poskrbim, da ne dajem svojega denarja podjetjem, ki sodelujejo pri pobijanju nedolžnih?
Potem bi raziskali, katera so ta podjetja in našli alternative.
Namesto Coca-Cole Cockto. Namesto Bookinga bi poklicali v hotel, ki so ga našli, namesto burgerja iz McDonaldsa bi šli v lokalni burger plac. Namesto nakupa v Zari, bi pogledali boljše, kaj imajo v omari ali se celo opogumili in šli v secondhand trgovino.
In mogoče bi nam celo kdo od teh dobrih ljudi doniral 10 ali 20€, kar bi nam pomagalo kupiti vsaj toliko hrane, da preživimo do naslednjega dne.
Če bi se to res dogajalo nam, Slovencem, bi si želeli čim več teh zadnjih ljudi na svetu. Čim več takšnih ljudi, ki zmorejo videti, kako je vse povezano v kapitalizmu.
In kako smo povezani kot ljudje.
Zato pa dajmo bit takšni ljudje.
Čeprav je Palestina daleč stran (še posebej, ko zapremo naša srca.)
In lahko se potrudimo po svojih najboljših močeh, da bojkotiramo podjetja, ki so povezana z Izraelom in še vedno ljubimo svoje vsakdanje življenje. In verjetno, ga bomo še bolj, ker ga bomo bolj cenili in čutili več povezanosti s svojo človečnostjo in našo Zemljo.
