Meni ravno včeraj, ko sem poslala e-pismo mojim bralcem.
Spodaj si lahko prebereš, kaj je bilo moje naslednje e-pismo 😀
Baje pošiljam preveč mailov s temi coachingi, haha 😀 Baje sem preveč prisotna.
Marsikdaj sem slišala, da sem preveč.
Preveč pametna (ta je bila med bolj pogostimi).
Preveč povem stvari po resnici.
Preveč se smejim.
Preveč se jočem.
Preveč sem draga.
Preveč sem poceni.
Celo preveč lepa za nekatere, kdo bi si mislil.
Preveč mlada.
Preveč občutljiva. (super pogosta)
Preveč prijazna (in da je najbolj zanimivo to, da sem dejansko iskreno).
V šoli sem preveč dvigovala roko (čeprav sem velikokrat celi razred pripravila k sodelovanju pri uri, ker so se mi učitelji včasih kar malo zasmilili, ker ni nihče sodeloval)
Preveč easy-going.
Preveč resna.
Preveč odgovorna za svoja leta.
Preveč neresna.
Preveč bi samo uživala.
Preveč pridna.
In da preveč govorim (to sem enkrat slišala od kolegice, ki jo imam drugače ful rada, ampak takrat bi ji najrajši glavo odsekala, ker sem jo cel mesec poslušala, ko sem pa končno prišla na vrsto pa sem bila jaz preveč).
Eno obdobje sem bila tako prestrašena, da si nisem upala nič. Ker me je bilo preveč sram tega, kakšna sem. Ker se je vedno našel nekdo, ki mi je povedal, kakšna bi morala biti.
Polno krasnih idej si nisem upala uresničiti, ker me je bilo strah, da mi bo kdo rekel, da sem preveč to in ono.
Tlačila sem svoje kreativne impulze in se zadepresirala. Nisem si upala živeti sebe.
Ker sem za marsikoga preveč.
Spraševala sem se, kaj delam narobe, če se pa tako zelo trudim. Če pa sem tako prijazna in vsem pomagam, ki me prosijo za pomoč.
Jure je rekel, da sem najbolj prijazna oseba, kar jih pozna in če kdo meni želi kaj slabega, si res zasluži, da gre v pekel.
Jaz sem bila v njem.
Še sama sebi sem bila preveč.
Preveč sem spala. Preveč sem razmišljala. Preveč sem kadila. Preveč sem pila. Preveč sem se jokala. Preveč sem meditirala. Preveč sem se skrivala.
In počutila sem se tako zelo premalo.
Premalo sem delala. Premalo sem prodajala. Premalo sem pisala. Premalo sem se družila. Premalo sem seksala. Premalo sem povedala ljudem, kar si mislim, ker mene nihče ne posluša.
Vsakič, ko sem se spet pobrala in zasijala, sem začutila vrv okoli vratu.
Čeprav sem v teh kao duhovnih vodah (konec koncev je vse skupaj eno samo življenje), me nikoli niso privlačile regresije v pretekla življenja. In še vedno nisem ziher, če sploh obstajajo gre za spomine prednikov, ki so shranjeni v naših celicah.
Ob besedi čarovnica sem vedno čutila strah. Obenem pa neko privlačnost. Zgleda, da sem nekoč nekje visela. Ali pa pač to čistim iz kolektive. Mimogrede, po astrologiji sodim med ljudi, ki so rojeni psihologi, naj bi na nek način čistila kolektivo človeštva, in ja smrt, seks, denar in manipulacija so pomembne teme v mojem življenju. In kljub moji sončni skoraj vedno nasmejani osebnosti (za katero se mi zdi, da včasih deluje skoraj malo neumno, haha), mi je v največje zadovoljstvo, ko so ljudje pripravljeni iti v svoje sence, v fucking težka čustva in strahove, v vse to kar zatirajo v sebi in se osvoooooboditi. In zasijati. Najlepše iskrice v očeh so, ko si ne želiš več biti samo svetloba, ampak ownaš tudi svojo temo.
“The last documented European #witchcraft execution was in 1895.
You’ve been beating yourself up inside your own head about not stepping fully forward as a woman in today’s “free” society, not getting your voice ALL the way out, making as BIG an impact as you could.
Take this in for just a moment.
Women have been stoned, banished, disowned, beheaded and #burnedatthestake for speaking up and being visible. That’s right, literally burned alive while tied to a wooden stake with rope. Yes.
Let that sink all the way in. Breathe. Next time you want to go to harsh self-abuse for not “getting it by now” or “doing it by now” think again. Get curious as to where your blocks are coming from. We now know that the “witchcraft” these women were burned and butchered for practicing was: healing people, knowing things, seeing things, saying things and owning their sex.
Many of us have stepped or been shoved into a “nice girl” jail cell and have eaten up the lie that as long as we stay in there we’re “#safe.” Safe from what and from whom? This may be our history but it is not our present reality across much of the world.
Are you ready to break out of your collective conscious, ancestral and societally programmed fears to fully OWN your #power and your #YES to life, desire, abundance, love and creation?
Then choose yourself! Get out of the Nice Girl Jail Break.
Go inside, get to the root of these subconscious beliefs and fears so that you are empowered to bust yourself out to your own damn destiny without anything holding you back! Claim ur resistance!!!” – vir.
————
Ko sem začutila, da je čas, da se čarovnice ponovno zberemo skupaj, (junija), sem porabila par mesecev, da sem predelala vse strahove v zvezi s tem. In vem, da je druge ženske še vedno strah. Tudi jaz še nisem delila javno na facebooku o tej skupini.
Ženske še je vedno strah zaradi moških in zaradi drugih žensk.
No, v bistvu nas je strah zaradi sebe.
Raje se držimo zase in smo tiho, dovolimo, da nam serjejo po glavi, kot da tvegamo, da bomo ponovno prizadete. Da bomo ponovno slišale, kaj je narobe z nami, ko končno zberemo pogum, da se izrazimo.
Medtem pa postajamo sence same sebe. Brez iskric v očeh. Ko se pogledamo v ogledalo še pred sabo umikamo pogled. Ker se nočemo pogledat in si priznat, da smo izgubile sebe za drobtinice ljubezni, ki jih dobimo, ko smo pridne sive miške.
In če te zanima, kako je ta komentar, ki sem ga dobila ogledalo mene… ravno danes ali včeraj sem v svoj zvezek napisala, da imam občutek, da sem za druge vedno preveč. 😀 Vprašala sem se namreč, zakaj se držim nazaj in ne naredim nekaterih stvari, ki bi jih rada.
Če želiš, se lahko pridružiš Čarovnici ali se odločiš za kakšno drugo obliko dela z menoj (Tukaj si lahko pogledaš moje coaching pakete). Če želiš pa lahko spodaj stisneš unsubscribe.
Več informacij: https://mailchi.mp/a27c520605ec/carovnica
Prijavi se tukaj za takojšnji dostop. 70€ na mesec z vsemi bonusi (prvi live coaching je že naložen)
Ali se prijavi na enotedenski trial; 13€: Link za plačilo. Takoj, ko plačaš dobiš dostop do facebook skupine.
Ne bom nehala pošiljat mailov (razen ko bom začutila, da je čas, da se spet umaknem vase).
Ne bom jih nehala pošiljat, zato ker je tam zunaj čudovita oseba, polna talentov, ki bodo prispevali k napredku človeštva in sožitju z Naravo, ki se skriva, zato ker so ji vbili v glavo, da je preveč ali premalo.
In ki ji lahko jaz stojim ob strani na poti iz pekla, ker poznam zemljevid.
In ne, jaz ne opolnomočim žensk. Ker ženske so že na polno močne.
In tudi nisem proti moškim. Ker prihodnost je sodelovanje zdrave moške in zdrave ženske energije.
(in pravkar sem pomislila, če sem mogoče preveč strastna s tem mailom, haha, preveč sem preveč in dovolim si biti preveč preveč)
…
Btw: Naslov maila je bil
“Please slow down.”
Odgovorila sem:
“I am just picking up speed.”
Oki doki, rada te imam.
Anita
In prosim povej, kaj si pa ti kao preveč?
Odzivi na to so bili, parafraziram:
“Jaz sem pa ravno danes opazila, da veliko objavljaš, da si kot vulkan in mi je všeč.”
“Prosim ne nehaj pošiljat mailov, jih ful rada preberem in če jih ne takoj, jih pa kasneje.”
“Jaz včasih preberem, včasih pa tudi ne.”
Tako preprosto, a?
Zakaj bi se držala nazaj, v strahu, da sem preveč, če pa obstajajo ljudje, ki cenijo mojo energijo.
Okay, zdaj moram še par stvari tukaj dodat.
Tudi ena moja prijateljica mi je enkrat iskreno povedala, da sem ji včasih preveč.
Druga mi je povedala, da vsakič, ko se dobiva ima potem polno glavo stvari in še teden dni razmišlja o njih. In da ji je to všeč.
Sama imam v svojem življenju ljudi, ko jih imam neskončno rada, a se z njimi družim samo tu pa tam, ker so meni skoraj preveč.
Ker mi večkrat fucking postavijo pod vprašaj vse, kar mislim, da sem in moram potem tudi sama razmišljat in videt, kje sama sebi lažem tako kot pes teče.
In med drugim jih imam točno zaradi tega neskončno rada. Ker zraven njih umrem in se potem spet rodim na novo.
Tako da vse to na nek način razumem, hehe.
No, in potem sem se danes vprašala, kaj bi bilo, če bi sprejela ves svoj “preveč”. (zaradi tega sem noro hvaležna temu osebku, da mi je poslal tole sporočilo, da ni držal nazaj svojih sodb).
In madona ej, noro fajn je, na polno se zabavam, z lahkoto delam stvari, se izražam! Zraven se pa kar pojavljajo ljudje, ki me štekajo in ki so mi zakon!
Okay! Kako se pa ti počutiš, ko sprejmeš svoj “preveč”?
Povej v komentarjih.
Če želiš pa se lahko prijaviš na moja e-pisma, da ti zasipam nabiralnik. 😀
Anita Čudovita
UPDATE: Odgovor Deje Zupančič na tale zapis (objavljeno z njenim dovoljenjem):
Prosim, ne nehat pošiljat <3 Rada te berem, tut če včasih ne odprem takoj, preberem kasneje 🙂
No, en bivši mi je enkrat rekel, da sem preveč čustvena. Še zdej ne vem, kaj pomeni biti preveč čustven :)Baje me je preveč skp za veganko. Niso ble to ravno besede, lahko pa tudi kej med vrsticami preberem in iz energije.Preveč si jemljem k srcu stvari … kako nekaj “jemati k srcu”, če pa že od tam izvira? In če je srce odprto, te valda tudi kaj prizadane, včasih tudi “majhne” stvari.Preveč resna sm tut že slišala.Preveč afnasta sm tut že slišala. Pa, da se ne oblačim letom primerno. No, v hlačah na rob pa potisnjeni srajci me me boste nikol vidl 😀Da sm preveč mati Tereza, da bi vse razdala in dajala gratis.
To sem se spomnila zdej, mogoče se spomnim še kaj 🙂
Vesela sem zate <3
Z Ljubeznijo,
