V bistvu sem nameravala na busa, čeprav sem dvomila, da ga bom dobila. Odločena, da bom prišla na postajo, ko bo nanjo prišel bus, sem se z dolgimi in hitrimi koraki podala na pot. Sploh nisem opazila avta (če mu lahko tako rečem), ko me iz njega nekdo pozdravi. V avtu kolegica (če ji lahko tako rečem), sošolka in kolega*, se smejijo temu, da jih sploh nisem opazila. Ta kolegica me vpraša, če mislim it na busa.
“Ja. ”
“Nič neš prej na Ptuje, če boš šla z avtubusom, zaj si ga tak že zamüdla,” reče s svojim “vsevednim” glasom.
“Ja, al lahko rem polek tebe ?” vprašam v upanju da bom prihranila tiste € 3.10.
Mi nakaže naj se vsedem, a ji za vsak slučaj navržem:”Da ti nem kje preveč gužve delala.”
Saj se rada pritožuje, koliko nas je v avtu. Včeraj jo je sošolka klicala (ko je med poukom šla na wc) in jo vprašala, če se lahko jaz zraven peljem na Ptuj in njen odziv je bil:”Ja klko vas še te misli bite ?” And guess what, potem smo bile v avtu 4, z njo vred.
No, počakali smo še eno bivšo sošolko, in krenili proti Ptuju (v avtu nas je bilo 5). Po radiu smo slišali, da se je v Zlatoličju razlila nafta (or something like that, nisem bila pozorna) in je bilo rečeno, naj se tej cesti izognemo. In tako smo se ga spustili skozi Duplek. In potem začeli dvigovati v hrib, za katerega je sošolka rekla, da je “Skoro tak ko v Halozah”.
Njeno pritoževanje se je začelo v hujši obliki:
“Kak nikam ne vleče, v tretji mam pa nikam ne gre! To zato ker nas je preveč v avti! Tu gor mi je zaj tolko bencina pobralo, kot bi mi od Starš do Ptuja, bencin se je podražo dragi moji !” Hah, kaj misli, da bo s tem dosegla, da ji še jaz dam denar za bencin? Na-a, glede na to, da sem se štirikrat pelala zraven nje, zaradi česar je bil avto 49 kg težji, ni zaradi mene porabila nič kaj več bencina.
Povedala, sem ji, kje me bo dala ven. Kar je v bistvu 2km od mojega doma, ampak sem predvidevala, da njena petka s tako težo, ne bo potegnila v tisti breg.
Bili smo še kakšna 2km od kraja, kjer naj bi me odložili, ko se je začela jeziti nad voznikom polota pred nami, kaj da tako počasi vozi, če je cesta prazna (kar je tudi njej v navadi). Bila sem tiho.
Mine par trenutkov, se spet razpi*kuje, kot da bo njena jeza potisnila voznikovo nogo močneje na gas.
“[Njenoime], zakaj si ti tak napeta?” umirjeno vprašam.
Bivša sošolka ob meni, začne zvijat svoje roke in me nenavadno gledat, nisem razumela, ali to pomeni, naj vtihnem, da se strinja z mano ali, da bi jo najrajši zadavila. Zato sem dala njene znake na ignore.
“Taka pač sem, taki so moji možgani !”
“Pa to se da spremenit,” povem spodbudno.
“Taka pač sn, či kume ke ne paše, lehko re takoj vün !!”
V tem smo se pripeljali do mesta, kjer sem nameravala izstopiti. Mislila sem reči, da tista, ki ji nekaj ne paše ravnokar odhaja, a sem si premislila. Nisem takoj izstopila iz avta, ker sem mislila, da bo zapeljala še malo naprej.
“Idi, idi, idi že, ke še čakaš !!” je trosila svojo jezo.
“Malo še bom počakala v avtu… Aja, “[Njenoime], ti lahko dam lupčka ?” Ostali se smejijo, ona pa se z licem obrne malo nazaj, jaz se naredim naprej, ji na lička dam lupčka in rečem: “Saj drugač si pa vredi bitje :)”
“Vredi bitje, hahaha!”
In boter mi je dal čokoladno sojino mleko, iz gensko nespremenjene soje, heh, sem tako srečna, da se je po dolgem času spomnil name.
*kolega – nekdo, s komer se preveč družiš, da bi mu rekel znanec in premalo, da bi mu rekel prijatelj
Z Ljubeznijo,
