Te slike so nastale v torek, prejšnji teden, ko sva šla z Juretom na večerjo. Jaz sem jedla špagete z omako iz špargljev, gobic in tartufov. Bili so izvrstni. Porcija je bila velikanska. Tako da sem morala med jedjo dvakrat počivat. Da sem lahko vse pojedla. In zato sem med fotografiranjem malo vlekla trebuh noter. Haha. Takrat sem se zelo najedla, za razliko od danes. Pri botrci in botru je bila večerja, na katero pa jaz (POZOR!) nisem bila vabljena. In jaz cela zafrustrirana v upanju, da me bodo le poklicali in povabili. No, potem sem zvedela, da so imeli narezek in špagete s tuno. Nič zame. Torej oprostim. Domov se vrne mama in prinese pico. Meni se že par dni lušta pice. A življenje poskrbi za ironijo. Mama je pico prinesla za brata, babico in dedka. Neprimerno za vegetarijance torej. Zraven tega pa so oni tako že bili na večerji. In zakaj ni meni prinesla margarite ali funghi pice? Ker je razmišljala, da tako ne bom pojedla cele pice! Razuuumeš?! Res ne bi pojedla cele. Ampak bi jo jutri dalje. In pol mi reče, da kak je njej bad zdaj. “Ja saj prav, da ti je!!” Jaz pa tak lačna. Le kaj mi želi Vesolje sporočit s tem? Da sem predebela, da sem slaba oseba? Ali pa je to potrditev mojega današnjega razmišljanja o občutkih, da pogosto izvisim? Verjetno zadnje. Se bo treba reprogramirat še v tej smeri. Aja, to vintage majico je nosila mama v mojih letih. Meni je zelo zelo luštna. Ruto pa mi je kupil Jure na morju. In je zelo velika in večnamensko uporabna. Obožujem jo. Ja, nisem več lačna. Pojedla sem kajzerico z avokadom.
Z Ljubeznijo,
