Moja vrnitev se je dobro začela že v petek ponoči v Mariboru, od koder vozi direkten Flixbus do Firenc! Moja sopotnica je bila Slovenka, ki že dolgo živi v Italiji, na zahodni obali. Dogovorili sva se, da jo pridem v aprilu obiskat.
Čez vikend sem se tako ugnezdila v stanovanje, šla na mojo najljubšo jed tukaj (vegetarijanski ramen – ne povejte Italijanom), nakupila nujnosti in naštudirala pot do delovnega mesta.
V nedeljo sem bila povabljena na večerjo k prijatelju, ki sem ga tukaj spoznala prejšnje leto. On je iz Konga, njegova punca iz Kameruna, prišel je pa tudi njegov prijatelj iz Kolumbije. Prvič sem poskusila fufu (afriška jed iz koruzne moke) in v olju ocvrtu sorodnico banane (kar jedo tako v Afriki kot v Južni Ameriki). Ker nihče razen mene ne govori angleško, je to en izmed boljših načinov, da prakticiram italijanščino. Večer je bil poln smeha!
V ponedeljek sem začela z delom v zlatarskem studiu moje mentorice. Krasno se je bilo vrniti v te znane prostore in videti znane obraze. Z Joy sva si imeli tekom dneva za povedati milijon stvari, spoznala sem pa tudi zelo prijetno študentko fotografije, Američanko, ki je pri njej na praksi okrog 6 ur na teden. Moja prva naloga so bili drobni popravki v spletni trgovini (https://athousandjoysjewelry.com/) in popravki v “Price Booku,” – pripomočku za računanje cen nakita, ki sem ji ga v preglednicah ustvarila prejšnje leto. Razveselilo me je, da ga pridno uporablja. Čas, ki ga porabi za spreminjanje cen, se ji je z njim skrajšal iz dveh tednov na dva dneva. Tekom tedna sem potem raziskovala, primerjala in začela implementirati rešitve, da ta čas še dodatno skrajšava.
Žal se ju je obeh s sinom lotil bronhitis, tako da sem preostale dneve delala iz “domače pisarne” v moji spalnici. K sreči imam tokrat res prijetno stanovanje, v katerem me ne zebe, pa še super hiter internet, tako da mi je uspelo biti produktivna nad lastnimi pričakovanji.
Ob popoldnevih oz. večerih sem obiskovala meni ljube prostore v Firencah, raziskovala mojo četrt in se že podala v meni doslej neznan predel mesta, ko je avtobus peljal v nepričakovano smer, voznik pa na eni postaji rekel, da moramo vsi izstopiti. Med čakanjem na drug avtobus sem si tako privoščila sladice v pasticceriji, potem sem pa imela divjo vožnjo po Firencah z naslednjim avtobusom, saj je voznik zgleda imel slab dan. Tako sem bila celo priča stereotipnemu italijanskemu prepiru, ki ga je imel z enim izmed potnikov, kjer so zraven ust ogromno govorile tudi roke.
Izredno sem vesela, da je moja italijanščina tokrat že na nivoju, kjer sem sposobna vprašati za navodila za pot, kje kaj najdem v trgovini, in celo imeti “small talk”. Natakar v pasticceriji ni mogel verjeti, da po parih mesecih v Italiji prejšnje leto in učenju na aplikacijah, že tako dobro govorim, kar mi je dalo še dodatni zagon za učenje.
(Moje poročilo za Erasmus o prvem tednu v Firencah. Mi je bilo škoda, da ga ne bi delila še tukaj.)
