Trenutno se mi zdi navdih najpomembnejša stvar (oz. pojem ali karkoli že, navdih pač) v življenju.
Dobila sem navdih in zato pišem post. O navdihu.
Navdih je ena taka čudovita stvar (oz. pojem ali karkoli že).
Da ti krila.
Da ti krila, zanos, da poletiš k uresničitvi svoje želje.
Kako boš napisal pesem, če si brez navdiha ?
Sicer večkrat, ko zapišeš smiselno rimo, potem dobiš navdih in lahko nastane dobra pesem, toda da zapišeš prvo rimo, rabiš vsaj drobec navdiha. Ki včasih pride od neznanokod. Morda sploh ne vemo, da gre za navdih.
In ja, res je, da nekateri tudi če imajo navdih, pišejo zanič pesmi. But that’s another story.
Velikokrat čutim apatijo.
Če jo sploh lahko čutiš, ker pri apatiji nič ne čutiš. No, potem začutiš sovraštvo do sebe, ker te začne živcirat, ker nič ne čutiš. Potem se zdiš sam sebi brezvezen, in vsi drugi se ti zazdijo brezvezni (zaradi tega, ker sploh ne vedo kako so brezvezni, torej so še neumni zraven).
In potem nekje slučajno uloviš navdih.
Ko sem v bednem stanju, se navadno odpravim na balkon, da skadim cigareto.
Medtem se pogovarjam s sabo oz. s svojimi podosebnostmi, pa tudi s kakšno nadosebnostjo. V mislih.
In potem s svežim zrakom, nikotinom in katranom (+ ostali strupi), vdihnem še navdih. [Kako se to idealno sliši :D]
Kje ga še dobim ?
Večkrat ga dobim med listanjem revij.
Med branjem knjig.
Med poslušanjem glasbe.
Celo med pomivanjem posode [polno korito je imam [jutri.]].
Med sprehodom.
Med gledanjem ljudi, živali, neba, dreves, oblakov [nasploh narave].
Med gledanjem filmov.
Med tekom.
Med smehom.
… [Neskončno pikic, jaz sem naredila samo tri, ampak se ve, da je mišljeno neskončno. Saj se, a?]
In potem si močno zaželim kaj spremeniti v življenju, ustvariti kaj novega.
In če me nobena podosebnost ne prepriča, da je tisto kar želim brezsmiselno, otročje, neumno, dolgočasno, v neskladju z mojo osebnostjo, ustvarim nekaj novega.
Oblikujem nov delček v sestavljanki svojega življenja.
In potem sem vsaj za nekaj časa srečna [in vsi iščemo srečo – tisto ki traja].
In potem se ponovno ljubim.
In ker se ljubim, si postanem lepa.
In lepota me že sama po sebi osrečuje. In navdihuje.
Mi je zmanjkalo navdiha? Nisem prepričana.
Sem pa prepričana, da sem lačna.
Wuui, v mikroveli imam še eno palačinko 😀
Grem jest.
Da, ni še ga zmanjkalo, samo to še:
Izbira je tvoja:
Z Ljubeznijo,
