Včeraj sem se dobila z mojim dragim. Čeprav se navadno dobiva v soboto. In sem ob petkih z Majo. Toda včeraj je Maja šla na obletnico svoje valete, Jure pa je šel danes.
Tako je vse lepo urejeno in jaz imam končno eno soboto zase.
No, v glavnem, pozabila sem, da meine liebe Mutti, ta teden ponoči v službi.
In jo jaz kličem, če lahko pride ob tolkih pa tolkih po mene.
“Ja jaz sem takrat že skoraj v službi, lahko pa pridem takoj zdaj.”
“Ne, jaz še ne grem zdaj domov.”
“Ja te pa ata pokliči.”
“V kakem stanju je?” [alcohol/no alcohol]
“Ja zdaj še je kar. Samo ga takoj pokliči, ker zdaj je šel k [Nwmkomu] in ni nujno, da bo potem še trezen.” “Okay, vredu, ajde”
In čez kako urco gre Jure domov, moje veličanstvo pa še zmeraj brez prevoza.
Kličem fotra. Večkrat. Se ne javi.
Kličem Majino sošolko, če je na obletnici. Mi pove, da v OŠ ni bila njena sošolka. [Njene sošolke kličem, ker si je zablokirala telefon. Ko je končno našla PUK, je izgubila SIM :]
Kličem drugo njeno sošolko. Vržem dol. Kliče nazaj.
“Ej, sorry, ker sem prekinila, brez keša sem. Si na obletnici?”
“Sem ja.”
“Mi lahko daš Majo?”
“Sem jo že iskala, pa je ne najdem. Ji bom rekla, naj te pokliče, ko bo prišla.”
“Ej, hvala ti. Fajn se meej 😀 ”
“Ni kaj, adijo.”
Ta punca je res prijazna 🙂
No, in me Maja potem pokliče, in jo vprašam, kako dolgo misli biti na obletnici. In mi pravi, da do enih, pa ji povem, da nima prevoza domov itd., in me vpraša, če bom do enih počakala. Samo sem bila zaspana, utrujena [Jure me zmatra ;], in ni mi bilo, da bi se sama povabila na obletnico valete.
“Ehh, bom jaz kar “pešaka vdarla.” [pomeni: šla peš]
Se odpravim.
Ko pridem že ven iz mesta, se mučim z napenjanjem oči, da bi videla v temi, kje je cesta, upam, da me ne zgazi avto, ker sem brez kresničke, upam, da mi ne vleti od kod kakšen posiljevalec, itd.
Potem sem se odločila, da bom razmišljala pozitivno. [Jaz sem sreča, jaz sem sreča]
Pa prepešačim že skoraj četrt poti.
Ko mi ustavi avto.
Not dva tipa.
“Kaj se gre tu za [Imekraja] ?”
“Ja.” “In ti bi rada, da te peljema ?”
“Ja.”
“Te pa pridi.”
Skobacam se v avto. Na tleh neki pleh, na zadnjih sedežih papirji, CD-ji,…
“Kam točno mislita vidva it?”
“Do [Imegostilne].”
“Oo, super, jaz sem tam blizu doma.”
“In taak daleč si ti mislila peš ? (smeh)”
“Nekako ja.” [v bistvu sem načrtovala, da mi nekdo vstavi]
Potem sta se zafrkavala, od kod že hodim, itd. in jaz sem se seveda zafrkavala nazaj.
“Kako srečo imava, komaj dva dni, kar sva prišla iz zapora, pa že neko punco pobereva.”
“[smeh], zdaj se smejim, potem pa je še kje res.”
Saj je, samo nisva bila zaradi posilstva. Nekaj drugega je bilo.”
Ja bad, ne.
Ti bi tak zdaj šla še k [Imenekegaposiljevalca] v avto, samo da ne bi rabila peš sem gor.
“Verjetno, kdo sploh je to ?”
“Ne bereš časopisov?”
“Ne, ker skoraj same slabe stvari pišejo.”
“Midva jih tudi nisva, dokler niso začeli o nama pisat (smeh)”
[smeh]
“Kako si pa vedela, da ti ne bova nič naredila ?”
“Ker imam srečo.” Preden sta me odložila, sta vprašala, če lahko prideta na kavo.
“Ne.”
“Ja kako se boš pa zahvalila?”
“Hvaaalaa,” oni full prijazni sladki hvala.
Navdušena: “Oo, bo to že vredu.”
Heh, v bistvu to sploh ni pretirano zanimivo, pa še precej skrajšano je, samo meni je bilo zelo zanimivo in zabavno. 🙂
Z Ljubeznijo,
