Z Juretom sva danes nameravala v Bohinj, ampak sem jaz imela “upper limits” blokade.
Kako so se pokazale?
Juretova mama se ni počutila okay s tem, da si sposodiva avto.
Jaz se nisem počutila okay glede Pikija. Kam ga naj dam, glede na to, da sva z mojo mamo imeli ta teden čuden odnos po napetem in čustvenem pogovoru v nedeljo? Nisem imela zraven dobrega občutka, ker se mi je zdelo, da bi rekla, da ko jo rabim, je dobra za mene, drugače ne.
Sinoči sem dobila bolečine v križu. Začelo me je boleti grlo in v trebuhu mi je bilo slabo.
Zakaj je prišlo do teh blokad?
Jure mi je včeraj kupil nov laptop (čudovit je, vsa volja do dela se mi je vrnila nazaj, ker vse čudovito šiba!), ki sem si ga že neskončno dolgo želela in ki mi bo seveda zelo pomagal v poslu. In zraven sem bila neskončno umirjeno srečna.
To, da bi šla zraven tega še v Bohinj, bi bilo že preveč sreče za mene.
Seveda to ni res, ampak tako pravijo stari programi v meni.
“Kaj bodo pa rekli? Kupil ji je računalnik, sedaj pa jo pelje še na izlet? S čim si je to zaslužila? Kaj če bo kdo rekel, da ga izkorišča?”
Stari strahovi, ki mi govorijo, da če gre meni dobro, da nekdo zaradi tega trpi. In potem se zaradi tega omejujem, se prestrašim, ko postanejo stvari resnično dobre in si manifestiram blokade, zato, da bi zaščitila sebe in druge, da ne bi trpeli.
Seveda je to totalni bullshit. Juretu se seveda zdim vredna dobrih stvari in verjame vame in mi želi najboljše in rad preživlja čas z mano in se mu zdim oh in sploh čudovito bitje in mi želi dajati. In v bistvu večje trpljenje povzročam s tem, ko se zapiram pred tem, da mi daje. Ker mu s tem vzamem priložnost, da me osreči in s tem osreči sebe. Mimogrede, za tiste, ki tega še ne veste ali včasih pozabite: moškim je nekaj najlepšega to, da nas lahko osrečijo in da nas potem vidijo sijat in potem še sami sijejo, ko jim povemo, da so čudoviti in najnajboljši na svetu.
Resnična jaz, v svojem bistvu nimam problema s sprejemanjem dobrih stvari v svoje življenje.
Imam pa še vedno nad levim ušesom glas moje mame, ki mi pravi, meni mali punčki: “Daj to nazaj.” “Kaj si bodo pa mislili?” “Tako si jedla, kot da doma nimamo kaj za jesti”, “To boš morala nekako povrniti.” “Ti dobiš, jaz pa moram to potem povrniti.”
Ali ljudem, ki so mi kaj podarili: “Zakaj ji to dajete, če vidite, da še sami nimate?”
Sedaj sem si pripravljena odpustiti, da te stare zgodbe še vedno nosim s seboj.
Pripravljena sem odpustiti svoji mami. Spet, haha.
Pripravljena sem odpustiti tem glasovom v svoji glavi, ki mi pripovedujejo ene in iste zgodbe.
Vau, dojemam v tem trenutku, da me ti glasovi želijo zaščiti pred tem
-
da bi naredila kaj narobe – da bi prejela več kot mi kao pripada in me želijo s tem obraniti pred tem, da bi me mamica kregala
-
da želijo mojo mamo zaščititi pred tem, da bi ona morala trpeti, ko bi skušala povrniti dobro, ki sem ga jaz prejela
-
in obenem me s tem želijo ti glasovi zaščiti pred občutki krivde, ki prihajajo iz tega, da jaz kao moji mami povzročam trpljenje.
Pripravljena sem odpustiti sebi, da še vedno nosim naokrog to vlogo žrtve.
Pripravljena sem odpustiti žrtvi v sebi, da se zapira pred bogastvom življenja.
Pripravljena sem tudi to podeliti na blogu, ker gotovo je v tem nekaj modrosti še za koga drugega.
Pripravljena sem odpustiti delu sebe, ki se počuti kot pošast, ki s svojim obstojem škoduje ljudem.
Pripravljena sem objeti to malo prestrašeno “pošast” v sebi.
Pripravljena sem si odpustiti, da si nisem odpustila tega že prej.
Pripravljena sem se premakniti naprej.
Odpuščam si in se premikam naprej.
Upper limits oz. “zgornje blokade” ali tudi “stekleni strop”, je koncept, ki ga je na podlagi opazovanja sebe in svojih strank odkril Gay Hendricks, avtor knjige Big Leap (zelo zelo priporočam v branje – sama sem jo brala preko Scribda – super aplikacija za prebiranje e-knjig). Njegova teorija govori o tem, da imam neke vrste termostat, koliko sreče prenesemo v svojem življenju in ko stvari postanejo “preveč” dobre, s samosabotažo poskrbimo, da se termostat vrne na svojo normalno vrednost. Tako se npr. trudimo za uresničitev kakšnega cilja, naredimo vse potrebno zanj, vidimo, da je stvar mogoče za nas, prava priložnost potrka na vrata, nam pa se potem zdi preveč dobro, da bi bilo lahko res in podzavestno poskrbimo zato, da se sabotiramo. Npr. zbolimo. Ali se po čudovitem tednu skregamo s partnerjem. Ali se nam nekaj iznenada pokvari ravno takrat, ko smo več zaslužili in bi lahko dali nekaj na stran. Jaz sem letos imela primer, ko se mi je finančno odpiralo, potem pa sem dobila kazen za prehitro vožnjo. Pred tem pa me vsaj pet let ni ustavila policija niti v kontroli prometa.
Še sreča, da lahko ta termostat sami naravnamo na več sreče.
Vprašanja, ki nam bodo v tem pomoč so spodaj.
Priporočam, da vsako vprašanje posebej preberete, zaprete oči in začutite odgovor v svojem telesu.
(Opozorilo: ta vprašanja so močna in lahko sprožijo spremembe v vašem življenju, pogoj za vajo je sprejemanje odgovornosti za svoje življenje).
Kakšen je občutek zavedanja, da sem sama odgovorna za svojo srečo?
Na katerih področjih že imam obilje sreče?
Kakšen je občutek, da imam dovoljenje za srečo?
Kakšen je občutek, da si dovolim biti srečna zdaj?
Kakšen bi bil občutek, če bi že vedel/a, da je moja sreča dobra za vse?
Kakšen je občutek zavedanja, da moja sreča zrcali v svet srečo tudi drugim?
Kakšen je občutek, da moja sreča odpira srečo tudi drugim?
Kakšen bi bil občutek, če bi vedela, da mi cel svet želi srečo?
Kakšen je občutek, da jaz vsem želim srečo?
Kakšno majceno stvar lahko naredim zase v tem trenutku, da povečam svoj termostat sreče za eno stopinjo?
Vso srečo!
Anita
Z Ljubeznijo,
