Včasih pride transformacija čisto nežno.
Kot mehek objem odeje.
Kot topel kamilični čaj.
Kot božajoči sončni žarki,
ki ti slečejo jopico in pobožajo kožo.
Kot topel veter, ki se poigrava s tvojimi lasmi.
Kot svečka, ki nežno razsvetli tvojo sobo.
Kot olje, ki nahrani tvojo kožo.
Kot pesem, ob kateri se nevede uskladiš z njenim ritmom.
Kot dež ob katerem suha zemlja zavzdihne od olajšanja in ga voljno sprejme.
Kot iskrice v očeh ljubljene osebe.
Kot kristalno čiste oči prodajalca na benzi.
Kot poezija, ki potrka na vrata tvoje sobe,
jih nežno odpre in posveti na prah v njej,
ter ga naenkrat iz umazanije spremeni v magijo.
Včasih pride transformacija silovito.
Kot kalček, ki prebije lupino.
Kot tulipan, ki pokuka iz zemlje.
Kot strela, ki udari vate,
kot morje svetlobe, ki te zalije,
in včasih sploh ne veš, da te je doletelo nekaj čudovitega.
Včasih pride transformacija preprosto.
Kot zadnji košček sestavljanke,
za katerega takoj vidiš, kamor spada.
Kot najbolj logična, najbolj intuitivna, najbolj preprosta in najbolj ljubeča ideja.
Včasih tranformacija pride, kot listje,
ki v jeseni odide, se spusti iz drevesa
in se prepusti vetru, da ga dostavi zemlji.
Včasih transformacija pride, kot razpad,
kot vonj po gnilem… kot gnojilo,
ki ga dodaš zemlji, polni razpadlih stvari
in v katero posadiš seme, ki se bo spomladi
pognalo iz teme proti svetlobi.
In včasih pride transformacija z ostrim vetrom,
ki prinese snežinke.
Jih slišiš, kako se z njihovo nežno pesmijo
potapljaš v zvok tišine?
Anita Pukšič s pomočjo Poezije, ki je potrkala na moja vrata, 31.10.18.
Z Ljubeznijo,
