Kajenje in Jaz


Jure mi ponudi cigaret.
“Mam svoje.”
“Pa jih imaš malo, moje kadi, [vzamem cigaret] pa nekaj še ti jih potem lahko dam.”
“Ne, hvala, se moram začet odvajat spet.”
Jure vzdihne.
“Ne začni mi s pridigo,” rečem šaljivo.
“Sem mislo.”
“Vem.”
“Če ne kadiš, se sekiraš, ker si živčen, in ti to še bolj škodi,” mi pove, oz. nekaj v tem smislu.
“Dobra ugotovitev,” pritrdim, kajti ko sem se nazadnje odločla da neham, sem zdržala par dni, nato pa me je metalo v jok, občutek brezsmiselnosti, itd.

“Veš kaj bi mi bilo najbolj bad, če bi nehala kadit ? Da bi izgubila del svoje osebnosti… Samo, kaj pa če ne bi bila izguba, ampak samo zamenjava ? Veš, kot da podosebnost ‘kadilka’ zamenjam s podosebnostjo nekadilka ?” govorim in z rokami kažem menjavo.
“Kaj pa če ta tvoja osebnost ‘kadilka’ spada k tvoji tapravi osebnosti ?”
Hm… Pomislim…
“Ne. Potem lahko rečem, da moj foter pije, zato ker je to njegov pravi Jaz. Lahko rečem enako za heroinskega zasvojenca. Misliš, da je lahko del tvojega pravega Jaza, nekaj kar ti škodi ?”
“Prav imaš.”

Proti večeru sem komaj ugotovila, da sem s tem nekako sama [in tudi z Juretovo pomočjo, ker je postavil dobro vprašanje] rešila zagato, če bom kot nekadilka sploh še jaz.

Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!

You Might Also Like

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *