S približevanjem dnevu spomina na mrtve, dnevu spomina na naše prednike, mi je prišlo na misel, da je dobro, da se spomnimo tudi prejšnjih verzij nas samih.
Ko pogledamo nazaj na linije naših prednikov, ki so vsi pripomogli k temu, da smo tukaj in zdaj in ob tem začutimo ljubezen in pomirjenost.
Ne glede na to, kakšne so stvari bile v preteklosti, da si morda kdaj želimo, da bi bilo kaj drugače ali se čudimo ob tem, čez koliko nepotrebnega trpljenja so šli naši predniki, ker niso vedeli tega, kar vemo mi sedaj, se v neki točki nas samih zavemo, da je bilo vse dobro.
Da je vse dobro. In začutimo hvaležnost, ker so nam pripravili pot. Pomirjenost s tem, kjer smo.
Čudimo se, koliko vsega se je moralo uskladiti, koliko vsega se je skozi eone moralo popolno poklopiti, da smo lahko tukaj-zdaj. Kako čarobno!
Tudi, če je vse čisto naključje, je čarobno in navdušujoče, koliko naključij, koliko sinhronosti nas je privedlo sem, kjer smo.
In ko se ozremo nazaj na svoje življenje v tem telesu… koliko odločitev smo sprejeli, včasih lahkih, včasih težkih. Kolikim smo se izogibali… Kolikokrat smo imeli več sreče kot pameti. In kolikokrat več pameti kot pa sreče (a veš, ko se omejuješ zaradi tistega, kar misliš, da veš?). Koliko vlog smo odigrali in koliko smo jih odložili, ko je prišel čas za to (včasih z olajšanjem, včasih s strahom in oklepanjem, ker ne veš kdo pa si brez te vloge). Koliko drugih igralcev je sodelovalo v tej naši osebni božanski komediji in kako so se njihove vloge spreminjale… Huuu.
In ko si tukaj, v tem trenutku, ko opazuješ, kako tvoja lučka notranjega miru gori v tebi, in se ozreš na svojo osebno zgodovino, vidiš, da je bilo vse dobro. Da je vse dobro.
In začutiš hvaležnost za vse, kar te je privedlo sem. Za vse prednike, za sebe, za vse v svojem življenju.
Vse je bilo dobro, vse je dobro in vse bo dobro.
Vse poti vodijo v RIM – MIR vodi na vseh poteh.
Mmm, kako je lahko še boljše?
Z Ljubeznijo,
