Ko sem predlani, konec decembra ugotovila, kaj si resnično želim početi, kaj je moj genius zone, v čemer najbolj uživam, kaj me najbolj izpolnjuje in osrečuje in s čimer najbolj doprinašam svetu, ker sem v tem jaz jaz, se je začelo pravo popotovanje po mojih notranjih svetovih, ki se je seveda reflektiralo tudi v zunanjem. Itak.
Gre se za besede. Pisanje, pogovarjanje, coaching, terapije… Veliko besed.
Ki pa spreminjajo življenje in kvaliteto le tega.
Besede, ki smo jih slišali in so spremenile našo življenjsko pot.
“Vau, dobra si v tem.”
“Obvladaš.”
“To ni za tebe.”
“Za koga se imaš?”
Besede, ki jih nismo slišali in bi morda našo življenje bilo čisto drugačno, če bi jih.
“Rad te imam.”
“Verjamem v tebe.”
“Kar žariš, ko govoriš o tem.”
“Veliko mi pomeni, da si tukaj z menoj.”
Besede lahko nahranijo (“Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od božje besede.” – če imate god traumo, lahko besedo božja zamenjate za ljubezen – “Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od besede ljubezni”
In če vzamemo v ozir, da je kvaliteta naših življenj odvisna od zgodb, ki si jih pripovedujemo, o sebi, o drugih, o svetu, hitro ugotovimo, kako pomembne so besede.
Moj partner mi večkrat reče, da ne more verjet, da sem takšna kot sem, glede na to, kakšno otroštvo sem imela.
Da ne gremo zdaj tukaj v primerjanje, komu je bilo bolj hudo, haha in kdo je lahko bolj ponosen na sebe ali kdo je bolj upravičen do samopomilovanja…
Nihče ni imel popolnega otroštva in vsakdo ima kakšno travmo, ne glede na to, kako zavedajoče se in prisotne starše je imel.
Bolečina je bolečina in bolečina boli. Na živce mi gre, kadar se ljudje posmehujejo najstnikom zaradi prvih ljubezni. Bolečina zavrnitve, bolečina nesprejetosti, občutek, da nisi dovolj dober za nekoga… Vse to, če ostane nepredelano te lahko spremlja še desetletja. Tudi do smrti. In se ti preigrava v vseh naslednjih odnosih.
Ker sem v te stvari vložila na tisoče ur raziskovanja, branja, pogovorov, opazovanj, vam lahko povem, da obstaja ogromno ljudi, oz. je tako pri večini, ki še tudi krepko po 50 letu trpijo zaradi besed, ki so jih slišali (ali niso slišali) kot otroci. Še vedno se jim preigravajo na zaslonu življenja zgodbe, ki so posledica teh besed.
Krasen primer mojega dedka, ki ima v svoji celotni zbirki bolezni med drugim tudi luskavico. Ko je bil še mladenič, mu je zdravnik rekel, da je to neozdravljiva bolezen. Moj dedek je to verjel in pri 85 letih še ima vedno luskavico, čeprav je luskavica ozdravljiva.
In če sem že pri kožnih boleznih., naj povem še svoj primer.
Pred leti sem imela izredno močan izbruh atopičnega dermatitisa. Spomnim se, da se mi je občasno pojavljal tudi v otroštvu, ampak to je bilo brutalno.
Začel se je pod pazduhami, se razširil na polovico obraza, potem pa me še kakšno leto ali dve spremljal na rokah. Pri zdravniku sem dobila kremo in dokler sem si redno mazala, ni bilo lišajev in krast, ko sem si nehala mazati, se je srbečica vrnila v parih dneh. Ker se mi seveda zdi bizarno, da bi si mogla vsak dan mazati kožo s kremo, ki ima stranske učinke in lahko vpliva na delovanje jeter in ledvic, sem se seveda odločila priti zadevi do dna. Že dolgo sem vedela, da ima vsaka bolezen vzrok v naših občutjih, mislih in odnosih, zato sem si enkrat vzela par ur in zapisala vse, kar se mi je zdelo s čimer bi lahko bilo povezano. In potem to spretapkala s tehniko EFT. In na vse skupaj pozabila.
Čez pol leta se naenkrat spomnim, da sem jaz včasih imela ta kožna vnetja. Kar izginila so in pol leta nisem niti pomislila na zadevo!
Če se vrnem na mojo otroštvo. Precej klasična slovenska družina. Delavski razred, alkoholizem, trdo delo v službi, trdo delo doma, pomešane vloge v družini. Dolgo sem mislila, da to na mene ni imelo posebnega vpliva. Tukaj so me reševale knjige. Ker sem se zatekala v svet zgodb. Knjige, so mi tolikorat rešile življenje. Ker sem skozi njih videla, da nisem sama. Skozi njih sem videla, da je življenje lahko tudi drugačno. Videla sem, da vse družine niso iste. In potem, ko sem bila pripravljena, je prišla še knjiga, ki me je takrat sesula. Peklenska gugalnica od Sanje Rozman.
Če sem do takrat mislila, da moje otroštvo ni imelo posebnega vpliva na mene, da sem nekaj posebnega… sem skozi to knjigo ugotovila kakšen tipičen šolski primer otroka alkoholika sem. Kako pogoste so dinamike, ki so se odvijale v moji družini. Kako nisem nič posebnega, haha, in kako obenem nisem sama. Ogromno nas je. Naj povem še to, da se te dinamike odvijajo tudi v družinah, kjer ni kemičnih odvisnosti. Lahko so odvisnosti od odnosov, denarja, seksa itd.
In ko te stvari ozavestimo in pozdravimo, se naše življenje spremeni. Izboljša se kvaliteta odnosov, ki jih imamo s soljudmi. Kar je nekaj najlepšega, ko naenkrat vidiš, da imaš kvaliteten ljubeč odnos z ljudmi, s katerimi si se prej zaradi svojih otroških travm počutil manjvrednega in si s tem oviral pretok ljubezni. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imamo s seboj. Ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč, medtem ko si prej videl samo svoje “napake”. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imaš s svetom. Ko greš v naravo in preprosto uživaš v njeni lepoti, ker lahko. In ko greš med ljudi in namesto obremenjevanja, kaj si bodo drugi mislili o tebi, stopi veselje ob čudovitih srečanjih s čudovitimi soljudmi.
Seveda je to vse skupaj proces. Ampak se splača. Plačilo je izboljšana kvaliteta življenja. Življenje je pa največ, kar imamo. Ker brez življenja te ni. Dovolj jasno povedano, haha.
Sama sem v besede investirala na tisoče in tisoče evrov. Od knjig, do tečajev. Ogromno znanja je prišlo do mene zastonj (prosim, če pride do vas kvalitetno znanje zastonj, ga ne podcenjujte samo za to, ker vas ni udarilo po denarnici, uporabite ga, dovolite, da vam spremeni življenje). Investirala sem ogromno časa, kar pomeni, da sem investirala svoje življenje v to. Neštete ure meditacije in kontemplacije. EFT tapkanja. Pisanja. In različnih tehnik zdravljenja. Ki sem se jih naučila preko brane ali slišane besede. In za čisto nič mi ni žal.
Ko vidim, kako se moji odnosi izboljšujejo, ko vidim kako vse bolj in bolj zaupam v sebe in svoje sanje (tudi tiste sanje ponoči – sanjski jezik je čudovito poglavje zase, ki pa bolj kot ga razumem, ljubši mi je in bolj vidim, koliko mi daje), ko vidim po svojem počutju, kako fajn mi je. Ko vsaka naslednja informacija pride ravno ob pravem času. In ko je v odnosu z mojim partnerjem (ki ga je v najinih skoraj 11 letih že marsikdo občudoval, zavidal ali pa se čudil, kaj delava skupaj) toliko več smeha, ljubezni, sproščenosti in globokih pogovorov.
Ah.
Kaj mi je v vseh teh procesih najbolj zanimivo je, da si naenkrat upaš na glas spregovoriti o stvareh, ki si jih včasih skrival pred vsemi, dokler jih nisi uspel skriti še pred sabo.
Naenkrat si upaš deliti svojo zgodbo. Sedaj jo imaš v lasti ti. In se lahko odločiš, kaj boš naredil z njo. Prej pa je zgodba imela v lasti tebe in si jo nezavedno preigraval.
Kako lahko vidiš, kakšne zgodbe preigravaš? Poglej, kakšno je tvoje življenje.
Nekatere zgodbe ti koristijo in delujejo zate, nekatere pa te omejujejo.
Npr. Jaz imam že leta zgodbo, da dobim vsa oblačila, ki jih potrebujem. To je v skladu z mojimi prepričanji, ker ne želim podpirati masovne potrošnje in onesnaževanja planeta s hitro modo. Že leta si ne kupujem oblačil pa še vedno redno dobivam pohvale na račun kosov, ki jih imam na sebi in se v njih udobno počutim.
Druga zgodba, ki sem jo pripovedovala pa je bila, da sem jaz lena in da itak nič ne delam in da se samo pretvarjam, da nekaj delam in da nikoli ne naredim dovolj, kar me je vodilo do pregorelosti in totalnega podcevanja svojega doprinosa. Najbolj hecno pri tem pa je, da so mi ljudje govorili, vau, kako si pridna in aktivna, ampak jaz sem se počutila krivo, kot da vse samo dobro napizdujem in slišala samo tiste, ki so mi rekli, da ne delam dovolj. Ker je to bilo v skladu z mojo zgodbo o sebi. O tem lahko napišem celo poglavje zase.
Naslednjič.
Še enkrat vprašanje zate, spoštovani bralec: Kakšne zgodbe preigravaš?
Če rabiš pomoč in podporo pri odkrivanju, zdravljenju in spreminjanju svojih zgodb, sem ti na voljo. Nihče ni otok zase. In skupaj gre lažje, hitreje in lepše, pa še fajn se imamo. Kot pri čistilnih akcijah, hehe, mi je ravno prišlo na misel. Če želiš sam po celi vasi pobrat smeti, boš rabil par dni. Kadar pa pride iz vsake tretje hiše en ven in gremo skupaj, smo pa konec v eni uri ali dveh, pa še fajn se imamo.
Z zelo drago prijateljico, umetnico, slikarko in pravtako strastno raziskovalko človeka, človeštva in življenja ter njegovih globin, Tjašo Čuš, pripravljava delavnico izdelave table vizij in transformiranja omejujočih vzorcev skozi art terapijo in coaching.
Prostora je za 10 udeležencev, pripravljenih na pogled vase.
Delavnica bo potekala na Ptuju, 10.3. 2018, v centru BODIDOBRO, od 9h do 14h.
Investicija je 30€
Če čutiš, da moraš biti zraven, mi piši na anita.puksic@gmail.com, da ti pošljem podatke za plačilo. Po prejemu plačila, boš dodan/a v facebook skupino, kjer boš dobila vse potrebno za predpripravo. Čar takšnih delavnic je, da se začne proces v tebi odvijati že pred samo delavnico. Si pripravljen/a?
Haha, tako kot reče moj znanec Matjaž iz delavnic postavitev družine “Odloči se zase.”
Sr(e)čno!
Anita
Z Ljubeznijo,
