Fuck, zdaj sem imela napisan skoraj cel post, pa sem namesto ‘dodaj simbol’ stisnila ‘preklici.’
Grr, pa tako sem bila srečna, da bom končno s telefona poslala post.
No, zdaj je minilo par uric in v tem času sem bila na Cankarjevem tekmovanju. Čeprav odkar imam blog dvomim, da bo kdaj iz mene postala pisateljica, ker se mi zdijo moje zmožnosti prelivanja misli in občutkov v pisane ali tipkane besede in povedi, glede na mojo starost precej (pod)povprečne.
Včasih se sprašujem, kako si sploh upam pomisliti, da bom nekoc napisala knjigo.
No, kakorkoli že. Knjiga, ki smo jo morali prebrati je Muriša od Ferija Lainščka.
Mladina je roman označila kot ‘predvidljivo incestno limonado.’ Haha, to sem morala vključiti v esej. Knjiga je drugače kar zanimiva, čeprav pri branju pogosto čutimo odpor, saj že na začetku izvemo, da sta glavna junaka brat in sestra.
V knjigi je drugace še najbolj zanimiv konec. Glavni junak namerava storiti samomor. A si premisli in postane prvak v igri, mislim da se ji reče kukavica, kjer v temni kleti en tip reče ‘ku-ku,’ drugi pa strelja nanj. Igra na življenje in smrt torej.
Budale.