Pozdrav, dragi Ljudje. Kot sem že omenila, je s pomladjo prišla nazaj tudi moja življenjska radost. In pripravljenost, da podelim z vami koščke iz mojega življenja. Ja, tudi to se je vrnilo. Pozimi se mi je namreč zdelo, da nimam povedati nič kaj vrednega. Sedaj ponovno vem, da karkoli povem, bo morda komu kaj pripomoglo, tudi če čisto malce. In če že ne bo nikomur, bo pa meni, ker se izražam. Juhu! Ob tem pa čutim radost, kar doprinaša vsem. Ker je v svetu več radosti. Tudi če je je čisto malo več.
Enako je z ljubeznijo. To sva jaz in Jure. Prvega marca sva praznovala deseto obletnico. O, bog! Spet sva zaljubljena. Ko si toliko časa skupaj, se včasih odljubiš. Pozornost daješ drugim stvarem, dajejo te skrbi, včasih se bedno počutiš in za to kriviš partnerja. Včasih si ne upaš izraziti svojih potreb, ker si jih že kdaj prej, a niso bile zadovoljene… Razmišljati začneš, kaj če pa to ni to? Kaj če obstaja kdo, s komer ti bo lepše? Sprašuješ se in dvomiš, sprašuješ in dvomiš. No, to je bil moj primer. Spoznala sem, da kadar se tako počutim, mi Vesolje prinese še več razlogov, da dvomim in postavljam vse pod vprašaj. Ko sem se pa odločila, da stopim cela v razmerje, izrazim svoje potrebe, poslušam njegove, ko sem se odločila, da bom videla vso ljubezen, ki mi jo že daje ter jo sprejela, sem se ponovno zaljubila. (Sedaj poljubljam svojo roko, ker čutim toliko ljubezni.) Včasih me vso preplavi, ko ga gledam in vidim čisto Lepoto, čudež narave…”Kdaj si postal tako lep?” sprašujem. In vem, da je vedno bil, samo videla nisem. Ampak namesto obžalovanja izbiram hvaležnost, da spet vidim.
Kaj sva torej počela na obletnico? Šla sva na kebab (vegi verzija za mene), se na vsa usta smejala ob gledanju New Girl, spila steklenico rdečega vina in se ure pogovarjala. Lepo je bilo.
Čeprav sem na eni točki bila nervozna. On je hotel gledati Dave-a Chappele-a, jaz sem hotela dober film. On ne mara filmov, ker so mu predolgi. Meni ni vedno do Chappele-a, ker ni podnapisov. Tip hitro govori, jaz pa včasih ne zaštekam šale, ker ne razumem dobro, kaj je sploh rekel. Potem se počutim neumno, ko sprašujem Jureta, naslednja šala pa gre že ob tem mimo. Grrr, nočem tega za deseto obletnico.
Ugotovila pa sem, da me je še nekaj drugega spravilo iz tira. V glavi sem namreč imela sliko, da bova, ko pride ta dan, že lepo na zeleni veji in da bova šla nekam na izlet, vsaj za dva dni. Potem pa nisva šla niti v restavracijo, kebab sva jedla. V avtu.
Ampak potem je pa bilo vse v redu, ker je bil pripravljen gledat New Girl 😀
Pa še zgodbo imava.
Aja, kaj sem hotela v zvezi z ljubeznijo povedati na začetku odstavka je to, da sem se včasih, ko sva se cartala na kavču, počutila, kot da bi morala početi nekaj bolj pomembnega. Nekaj revolucionarnega, nekaj, kar bo spremenilo svet na boljše! In letos sem ponovno spoznala (nekatera spoznanja pridejo spet in spet, v ciklih), madona, saj s tem počneva nekaj za svet! Če sediva na kavču in čutiva ljubezen, je v tem trenutku več ljubezni na svetu. To je čudovito!
Za to pa niti ne rabiš biti v razmerju. Vsakič, ko čutimo ljubezen do samih sebe in smo s seboj prijazni, namesto jezni iz kakršnega koli že razloga, delamo s tem dobro za svet.
Zdi se kot majhna stvar, ampak saj vemo, “Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.”
In kot je Tina rekla: “Ljubezen je revolucija.” Tole bom dala na eno izmed 3 Ptice vrečk.
Dalje: Počasi nadgrajujem 3 Ptice. Npr. s temi novimi nalepkami za paketke. Ime na paketku je Eva Oeser. Čudovita punca, ki je kupila majico iz organskega bombaža in me objela. To mi je tako lepo, tako magično, kadar je na obeh straneh velik “hvala”. Da bi kar ponavljala, hvala, hvala, hvala.
Moj dedek <3. En izmed najbolj ljubečih ljudi v mojem življenju. Zdi se, da postaja rahlo dementen. Zadnje čase je naredil par bedarij. Skuril svoj slušni aparat, uničil peč pa še kaj. In govor je iz dialekta spremenil v starinsko slovenščino. Kar je zabavno.
Midva skupaj.
Včeraj sva šla do zdravnice, da so mu očistili ušesa, dobila sva pa tudi napotnici za nevrologa in psihiatra. Upam, da bodo obiski teh zdravnikov koristili pri upočasnjevanju demence. Prosim, vsi ki to berete, ohranite svoje možgane aktivne, veliko berite, učite se novih stvari (tuji jeziki so še posebej koristni za možgane), karkoli je potrebno. Če ste že čez petdeset, bodite še bolj aktivni. Telovadite, spoznavajte nove ljudi, preberite kaj filozofskega… Spremembe v možganih lahko nastanejo že 10 ali 20 let preden sploh prepoznamo demenco.
Včeraj zvečer sem šla v kino. Par prijateljic sem vprašala, če bi želele z menoj, a niso mogle. Ali jim ni bilo. Tako da sem šla sama, seveda. Ko sem čakala na vstopnico, je bila pred menoj gospa, ki je tudi prišla sama. Kakšno glavo manjša od mene in skoraj petdeset let starejša. Do pričetka filma je bilo še kakšne pol ure in nekako sva se obe namenili v bližnjo kavarno. Vse mize so bile zasedene, edino kavč pri šanku še je bil prost. Vsedla sem se nanj, gospa pa na zelen stol zraven. Začeli sva se pogovarjati. Redna obiskovalka kina je. Živi v hiši, z možem, s katerim sta že skoraj petdeset let poročena. Vsak dan dela okrog hiše in na vrtu, pazi na vnukinji, zraven tega pa širi svojo socialno mrežo na ljudski univerzi, kamor hodi štrikat in na umovadbo. Ime ji je Justika. Aja, prva stvar, ki se je loti zjutraj je joga, vsak teden pa gre tudi na skupinsko vadbo. Bodite kot Justika.
Po obisku ambulante, sva šla na pokopališče. Hodit od groba do groba. To je bil izlet skozi njegove spomine. Nisem mogla videti slik v njegovih možganih, lahko sem pa videla izraze na njegovem obrazu. Dotaknil se je vsakega spomenika z imenom osebe, ki jo je poznal. Na njegovem obrazu ni bilo žalosti, ampak veselje, velik nasmeh in srečne oči, kot da ponovno vidi stare prijatelje.
Ko sva se peljala domov, je kazal na hiše in mi govoril: “Tukaj živi prijazna ženska! Ta moški je prijazen! Ne, ta ženska pa ni prijazna. Oho, dober človek živi tu.”
Vidite, to je pomembno. Prijaznost.
Ne pravim, da moramo biti vedno prijazni, vsaj smo navsezadnje samo ljudje. Včasih moramo reči ne, postaviti meje itd. Vseeno je pa tako pogosto že nasmeh dovolj.
In njegov vpliv lahko daleč seže, četudi sami ne vemo, do kod seže naš. Moj prijatelj dela kot natakar in je precej zavestno bitje. A se mi je vseeno enkrat potožil, da se mu zdi, da njegova prijaznost včasih nima učinka. Zagotovila sem mu, da ga ima!
Kadar greva z Juretom v trgovino in prideva ven, večkrat rečem “Rada imam to prodajalko, ta je moja najljubša!”. In on odvrne, da to rečem za vsako, ampak ni res. Nekatere res izstopajo! Nekaterim sijejo oči. In ob tem siju zasijem še sama! Spomnim se, ko sem prišla v trgovino, jezna na svet in lačna kot pes. In tam je bila tista prodajalka, ki jo imam najrajši. Samo “Dober večer” je bil, ampak kako je to izrekla… Kot da mi to resnično želi. Počutila sem se videno. In iz trgovine sem šla srečna.
Takšne “majhne” stvari imajo vpliv. Ne vidimo zmeraj učinka, a ga imajo.
Naslednja stvar. Vegetarijanka sem že polovico življenja, zadnje čase pa preklapljam na veganstvo. Obroki, ki si jih sama pripravljam, so veganski. Prejšnji teden je bila sicer ena izjema. Jure je prinesel moj najljubši sir. Paški sir. Tako da sem poskrbela, da je čimprej izginil in šla nazaj na vegansko hrano, haha. Zdi se mi, kot da to počne nalašč. Celo pogosteje prinaša sladkarije z mlečno čokolado. Grrr. Sem mu povedala: “Všeč mi je, ko mi prineseš čokolado, a bi naslednjič raje temno.” To so torej moji občasni koraki nazaj. A sem se odločila, da bom v tem procesu čim bolj prijazna do sebe in da ne bom ljudem v moji okolici preveč zakomplicirala stvari. Zaenkrat.
Ko sem že pri okolici. Zadnje čase režem trto okoli hiše v kateri trenutno živim. In delam na vrtu. Zabavno je. Vedno sem vedela, da bom imela hišo z vrtom, nisem pa mislila, da tako hitro. Mislila sem, da bom uživala v delu zunaj, ko bom stara. Ali sem že stara ali pa sem presenetila samo sebe v pozitivni smeri. Všeč mi je, kako hitro vidiš, da si nekaj naredil, obenem pa veš, da je na prave rezultate treba počakati. Prispodoba za biznis.
Biznis? Ja! Kava, čaj, smutiji. Vesela sem, da spet delam od doma. In da imam pomivalni stroj.
Uživam v delu, fajn je! Prava srečnica se počutim. Ponosna na sebe. Hvaležna za kupce. Polna idej. O bog, super je!
Spet sem v sozvočju s tole mojo besedno igro: Svet je svet. Ah <3
Pred dvema dnevoma sem se malo igrala fotografiranje. Vedno se mi je zdelo, da je fotografija moja šibka točka. Ta dan sem pa res uživala zraven in tudi fotke so se mi posrečile. Sedaj imam motivacijo. Je mogoče zame, da se izboljšam v fotografiji!
Na zgornji je moja ročno poslikana platnena vrečka, paketek z organskim gnojilom od slovenske znamke Organics Nutrients, vrečka z jabolki in bananami pa je od še ene slovenske okolju prijazne znamke, imenovane Re.Vrečka. Te vrečke se uporabljajo v trgovini namesto plastičnih vrečk na oddelku sadja in zelenjave. Predelane pa so iz starih zaves! Priporočam, da si kakšno nabavite. Aja, nalepke s ceno nalepite kar gor. Na blagajni pa potem vse skupaj zložite v 3 Ptice platneno vrečko. Dober plan, a?
3 Ptice in Re.Vrečka pa imata še nekaj drugega v planu za vas. Ostanite na vezi!
Kako zaslužiš denar, je bolj pomembno, kot kolikor ga zaslužiš. – Gary Vaynerchuck
Še ena misel, ki jo bom zapisala na vrečko. Sama se včasih počutim kot zguba, ker še vedno nisem finančno kjer bi rada bila. Ker še imam dolgove. In čeprav sem v 2016 odplačala za kakšnih 2000€ dolgov, medtem ko sem super imela in še celo nekaj potovala, sem si v zadnjih mesecih, ko sem imela obdobje zimskega spanja, spet naredila kakšnih 1000€ minusa. Odločila pa sem se, da bom namesto, da se jezim nase, ker sem dopustila, da je spet prišlo do hibernacije, pogledala na stvar iz druge perspektive.
Hvaležna bom, da sem napolnila svoje baterije in svojega duha. Hvaležna bom za vse stvari, ki sem jih ugotovila. Za vse spremembe, ki sem jih naredila, ko mi je začelo vse iti na živce (že vidim, da so bile te spremembe koristne zame). Hvaležna bom za vse, kar sem raziskovala. Hvaležna za vse solze, ki sem jih dala ven, saj sem naredila prostor za radost. Hvaležna bom za vso socialno anksioznost, ki sem jo doživljala in za vso pomankanje smisla, saj lahko tako lažje razumem vse, ki gredo skozi to. In ker sem sama sebe spravila iz tega, lahko morda navdihnem še koga drugega, da je mogoče tudi zanj. Da je mogoče za ljudi, ki preveč razmišljajo, za introverte in za depresivne, da začnejo spet imeti radi sami sebe in ta svet. Če lahko jaz po Adamu iz Only Lovers Left Alive spet postanem Eve, potem lahko drugi tudi.
V Rozamundi v Škofji Loki lahko nabavite tudi kakšno 3 Ptice platneno vrečko.
Torej, ponosna sem na sebe, da je bil skoraj vsak evro, ki sem ga kdaj dobila, prislužen z delanjem stvari v katere verjamem. Na začetku lanskega leta sem prejemala socialno pomoč. Ampak sama nisem hotela službe. In nisem se mogla prisilit, da bi pisala prošnje, samo zato, da obdržim socialko. Nekateri so mi rekli, da je neumno, da puščam denar na mizi, zaradi svojih principov. A je dejansko moj posel stekel, ko sem se izpisala iz Zavoda za zaposlovanje.
No, vedno pa tudi ne sledim svojim principom. Včasih preveč poslušam druge. Včasih se prestrašim, da delam nekaj narobe. Včasih se preveč primerjam z drugimi. Včasih hočem, da bi bila ljudem všeč in rečem ja, kadar čutim ne. Včasih se skrivam, ker me je strah kritik. Včasih skrivam svoje mnenje, ker me je strah, da si bom naslednji dan premislila in se bom počutila kot hinavka. Včasih pustim, da me prizadenejo stvari, ki jih ljudje rečejo o meni in o tem, kako furam svoje stvari, čeprav ne bi rabla pustiti, da me prizadenejo. Ampak hvala bogu, da zagotovo, kot po zimi pride pomlad, pridem sama spet nazaj k sebi.
In ko sem sama pričela prihajati nazaj k sebi, so k meni spet začele prihajati stranke. Kakšna radost, kakšna hvaležnost!
Glodala sta me namreč strah in sram, ker mi je nekaj ljudi reklo, da so cene mojih izdelkov previsoke. Vem, da so njihove besede bile dobronamerne, vsaj iz njihove perspektive. Rekli so, da nisem dovolj znana, da bi imela takšne cene. (Malo me je strah ob pisanju tega). Ampak jaz sem rekla, “Znana ali ne, zaslužim si, da dobro živim od tega kar rada delam”. Kadar delam to, kar mi je všeč in lahko od tega tudi dostojno živim, je s tem več tega v svetu.
A sem se ponovno posrala. Kaj če pa manipuliram z ljudmi? Kupujejo stvari, ki jih verjetno ne potrebujejo. In podobne stvari lahko drugje kupijo ceneje. Kaj če delam kaj slabega, ko jemljem njihov denar? Šla sem na potovanje po svoji podzavesti s tem problemom, da bi poiskala rešitev.
In sem dojela. Ne manipuliram. To bi pomenilo, da so moji kupci neumni. In jaz vem, da niso. Vsi, ki sem jih imela priložnost spoznati, so pametni. Ob tem pa še ljubeči in skrbni ljudje. (Ravno včeraj sem v kinu videla Katarino. Punco, ki je pred dvema dnevoma kupila mojo majico. In ki mi je pustila zgornji feedback <3. Tudi ona je prišla gledat film Sufražetke. To me osrečuje, da takšni ljudje kupujejo pri meni. Ljudje, ki si upajo misliti in ki si upajo čutiti.)
Tako da ne manipuliram (upam!).
Ampak skupaj kreiramo.
Hvala, hvala, hvala!
Hvala, za vaše zaupanje, hvala za vaš (trdo ali lahkotno prislužen) denar in hvala za vaš dragoceni čas za branje te objave.
Ampak saj imate itak radi knjige in globoke pogovore, a ne da? 😛
Tale ročno poslikana totica je na voljo v 3 Ptice spletni trgovini.
Z ljubeznijo, Anita
Z Ljubeznijo,
Delaj kot čutiš in si ostani zvesta. 🙂
S Srcem za Srcem.
Objem
Tako! <3
Hvala ti za komentar.
Ful lepo napisano. Jaz si želim, da bi imela še kako leto s svojim dedkom, umrl je pri 92-ih, a še vedno prehitro. Je bil podoben tvojemu. Prijaznost je res pomembna. Včasih so mi govorili, da sem najprijaznejši človek, ampak zadnja leta ne morem več bit prijazna. Malo zato, ker nimam nekega notranjega miru, veliko stvari me skrbi in postanem nepotrpežljiva, malo pa zato, ker se mi zdi, da so me ljudje večkrat izkoristili ali “povozili” zaradi prijaznosti. Kaj meniš o tem? Misliš, da se da kaj naredit, da si prijazen, pa ti je tudi dobro na svetu?
Hej hej, Zulejka! Hvala ti za ta iskren komentar in za vprašanje. Sem se tudi jaz zadnje čase ukvarjala s tem, tako da razumem tvoje občutke. In sem zdaj pred pol urce prišla do odgovora.
Da se naredit to, da si prvo prijazen s seboj.
Da spoštuješ sebe, svoje občutke in potrebe. Da si iskren s seboj, kaj v danem trenutku hočeš.
In da si odpustiš, ko vidiš, da si se spet dala na zadnje mesto in se postaviš nazaj na prvo. Ker si najpomembnejša oseba v svojem življenju.
In zanimivo je, da si s tem v bistvu bolj prijazen, kot pa če delaš nekaj samo zato, da ustrežeš drugim. (Potem pa se čudno obnašaš do njih, ker jim zameriš, ker vedno prestapljajo tvoje meje, čeprav jim sama nisi nikoli pokazala, kje je meja).
Naj povem na konkretnem primeru.
Sama sem se včasih trudila biti vedno prijazna do Jureta in ga razumet, zakaj se v dani situaciji tako in tako obnaša in sem potem šla preko sebe, da sem ustregla njemu (potem pa zaradi tega čutila zamero). Ali poskušala izbirati besede tako, da bi ga čim manj prizadela, zraven pa stvar čisto zakomplicirala. In potem mu itak ni bilo jasno, kaj jaz sploh hočem. In potem sva skupaj iz muhe naredila slona in porabila par ur, da sva prišla iz nekih težkih čustev. Haha, šele zdaj vidim, kako sem bila s svojo ustrežljivostjo v bistvu neprijazna. Sedaj pa mu bolj direktno povem, kaj čutim, kaj hočem ali česar nočem. Npr., prej me je vprašal, če grem zraven njega v mesto, meni pa ni bilo. In sem se odločila da ne. Kar je do obeh bolj prijazno. Ko bo prišel nazaj, bom dobre volje, ker sem počela nekaj, do česar mi je trenutno bilo. Če bi pa šla zraven pa sploh ne bi bila prisotna, ker bi razmišljala o tem, kaj bi raje delala.
Prejšnji vikend pa je bila situacija obratna, ko sem šla jaz sama na obisk do prijatelja, ker je njemu pasala samota. In se je on počutil krivega, ker mu ni bilo do druženja. Ampak sem mu razložila, da se sploh ne rabi. Ker če jaz sama sebi dajem pravico, da delam to, kar se mi trenutno zdi najboljše, potem lahko enako pravico priznavam tudi njemu.
Mogoče bi pomagalo, če se v konkretnih situacijah vprašaš, če si prijazna in se daješ zato, ker to čutiš v sebi in s tem deluješ iz ljubezni ali pa morda deluješ iz strahu, da te bodo imeli za visoko/domišljavo, če jim ne ustrežeš.
No, očitno je, da sedaj govorim tudi sama sebi, tako da hvala ti še enkrat za vprašanje. <3
Upam, da ti je odgovor v pomoč.