Torej. Pred dvema dnevoma mi je kapnilo. Kako je s cilji.
Tako je, kot da si želiš iti v Radovljico. Ne sekiraš se, da ti nikoli ne bo uspelo priti tja.
Ne rečeš “Nisem vredna, da bi šla tja.”
Ne rečeš “Tja ni mogoče iti.”
Ne rečeš “To je mogoče za druge ljudi, boljše ljudi, za mene pa to ni mogoče.”
Ne nerviraš se, ker še nisi tam.
Ni te strah, da bo nekaj zradiralo Radovljico iz planeta in je ne boš nikoli doživela.
Ne skrbi te, da si premlada ali prestara.
Ni te strah, da ti bo nekdo rekel “Kdo pa misliš da si, da hočeš v Radovljico?!”
Ni te strah povedati ljudem, da hočeš tja.
Ni te sram tega.
Ne rečeš, “Drugi ljudje so že tam, to pomeni, da jaz ne morem tja.”
Če res hočeš tja, se odločiš kdaj greš.
Odločiš se, če hočeš iti sam ali vzeti koga zraven.
Odločiš se, če želiš po najhitrejši poti ali če se želiš vmes ustaviti in pogledati še kak kraj.
Če želiš v Radovljico in je to tvoja prioriteta, ne boš odlašal tega leta in leta v prihodnost in šel v vsak drug kraj na svetu, samo v Radovljico ne.
Vprašal se boš: Kdaj, kako, s kom, kaj moram vzeti zraven?
In če bo treba, si boš prvo popravil avto, naredil sendvič za po poti, natankal avto in lahko greš.
In veš, da lahko uporabiš navigacijo ali pa po poti vprašaš za smer.
In veš, da lahko uživaš na poti tja, si v avtu popevaš in da lahko imaš na glavi svoja najljubša sončna očala.
P.S.: Tole ročno poslikano 3 Ptice totico lahko naročiš na 3ptice.com ali anita.puksic@gmail.com.
Z Ljubeznijo,
