Sploh ne vem, če bolj na sebe ali bolj na ljudi, s katerimi govorim v svoji glavi, ker me spominjajo na staro verzijo sebe.
Ljudi, ki vedno najde izgovor, zakaj ne morejo narediti tega kar si želijo,
ljudi, ki najdejo problem za vsako rešitev,
ljudi, ki se utapljajo v teorijah zarote, ker niso pripravljeni sprejeti odgovornosti za svoje sranje.
Ljudi, ki živijo v 21. stoletju, v Evropi, v sLOVEniji, kjer imaš vse, kar rabiš, ljudi z internetno povezavo. Ljudi, ki imajo vrtove ali vsaj poznajo ljudi, ki imajo ekstra pridelek na svojih vrtovih, ljudi, ki so inteligentni, ljudi, ki so kreativni, a uporabljajo svojo kreativnost zgolj za to, da ustvarjajo probleme, ki jih v osnovi sploh ni bilo.
Ljudi, ki imajo denar in imajo bedne odnose. Ljudi, ki nimajo denarja pa imajo bedne odnose.
Ljudi, ki ne marajo samih sebe, ker mislijo, da je to egoistično.
Bodi egoističen. Daj se že na prvo mesto. Ugotovi že enkrat, da če se dobro počutiš, to pomeni, da je več dobrega počutja v svetu. Širi se. Zrcali se.
Če igraš žrtev, medtem ko imaš pitno čisto vodo iz pipe, streho nad glavo, nekaj na vrtu in celo internet, na katerem bereš te svoje teorije zarote, o ljudeh, ki imajo moč in ti želijo nekaj vzeti, ustvarjaš žrtev.
To sranje je mimo. Vojne je konec. Igranja žrtve je konec.
In kako ti sploh lahko nekdo vzame nekaj, česar nikoli nisi imel? Kot dostojanstvo, na primer.
Ja, ostra sem.
In dober občutek je. Dosti boljši kot melanholija v kateri sem bila prej za par urc. In včasih sem se v njej valjala cele mesece. Zakaj sem se tako sovražila? Nočem vedet.
Vedno iščem rešitev. Celo v tistih časih, sem iskala rešitev.
Okrog bajte imam ograjo, zato da je lahko moj Piki zunaj, brez da bi me skrbelo, kje je.
Ja, seveda. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo.
Če hoče it ven, bo našel pot. Zadelala sem vsako luknjo, ki sem jo našla. Ampak on najde pot. In ne, nikogar ne rani ob tem.
Če se ti sistem zdi, kot ograja okrog tebe, bodi kot Piki.
Anita.