Včeraj sem imela spletni zmenek s spletno prijateljico.
Z menoj je delila, kako ne more preboleti svojega bivšega. Kmalu sva ugotovili, da je v jedru bolečina, ker ni bila izbrana. Vzorec, ki se je začel že v zgodnjem otroštvu, ko njena mama ni bila prisotna, se je nadaljeval v drugih odnosih, kjer se je običajno počutila kot outsider, kot da ne spada v skupino. To se kaže tudi v njenih romantičnih odnosih – ko se končno ogreje za nekoga, ki jo želi, se tista oseba ohladi. Ko deli svojo željo po skupni prihodnosti, stopijo nazaj. In tudi če je ona tista, ki po tem prekine odnos, jo še vedno boli, ker ne želijo skupaj z njo naprej.
In potem me je vprašala o meni. Kako je z mojim poslom, kako je s šolo? (Lani sem se vpisala na fakulteto pri 33 letih. Sem najstarejša v svojem razredu.)
Povedala sem ji, kako sva dan prej z možem obiskala njegovega prijatelja, ki me je popolnoma “spekel” (roastal) zaradi tega, ker imam 34 let in hodim v šolo. Glasno sem se smejala sama sebi, ker zna izvrstno postreči svoje šale (oz. resnico na šaljiv način). Lahko bi bil komik. Toda, ko sem šla spat, nisem mogla zaspati. Počutila sem se kot popolna zguba.
“Oh, to je pa tvoja stvar,” je rekla. Ja, to je moja stvar. Zguba.
Na tem mojem blogu (začela sem blogati pri skoraj 17 letih, kar je bilo pred 17 leti) sem v teh letih delila toliko svojih vzponov in padcev. A nekje na poti sem prenehala deliti svoje padce.
Za to je bilo več razlogov.
Včasih sem se počutila nerazumljeno. Kot da je sporočilo, ki sem ga želela predati in se mi je zdelo tako čisto, nekako zgrešilo bistvo. In težko mi je bilo sprejeti (verjetno) dobronamerne nasvete, kadar nisem prosila zanje. Če bi se lahko vrnila v preteklost, bi si rekla, da tako kot jaz delim svoje objave, ker mi je pomembno, da delim svoj notranji svet, ljudje komentirajo moje objave, da podelijo tisto, kar je njim pomembno. Njihovi komentarji niso bili nujno toliko o meni, kot so bili o njih. Razen, če sem se seveda počutila prizadeto, takrat je bilo v njih nekaj tudi zame.
Bala sem se tudi, da bi zvenela kot žrtev. Okrevanje po izgorelosti je trajalo precej dlje, kot sem pričakovala, in ko sem mislila, da sem spet na svoji poti, se je pojavilo nekaj, kar me je znova podrlo. Nisem želela zveneti kot žrtev in kot da ves čas iščem izgovore. Vedno se mi je zdelo, da ko bom pozdravila naslednjo plast, potem bom pa lahko delila svojo zgodbo o uspehu.
In res sem potrebovala to zgodbo o uspehu.
Mislim, če želiš navdihovati druge, naj delajo tisto, kar ljubijo, moraš imeti zgodbo o uspehu.
Tako globoko sem si želela uspešne kariere v coachingu. Največje veselje mi je imeti te globoke pogovore z ljudmi. Ljudje so čista Lepota. Tudi ko delijo svoje brazgotine in mi razkrivajo dele sebe, za katere mislijo, da so neljubljivi.
Ampak kako to tržiti? “Hej, glej me kot svojo (spletno) prijateljico za najem. Potrebuješ nekoga, ki te pozorno posluša, ko deliš, kar ti leži na duši, nekoga, ki bo skrbno analiziral, kaj se ti dogaja, in ti pomagal videti širšo sliko ter te spodbujal, da boš dejansko ukrepal na podlagi svojih spoznanj in spremenil svoje življenje na bolje. Srečala se bova enkrat tedensko in to je tvoj čas, da zavzameš prostor. Najine seanse bodo v celoti posvečene tebi in tvojim (življenjskim in poslovnim) ciljem. Si v dobrih rokah, saj imam naravni talent, obenem pa nenehno izboljšujem svoje coaching veščine.”
Pravzaprav se kar dobro sliši.
A zdelo se mi je, da potrebujem tisto pravo zgodbo o uspehu. Nekaj v smislu: “Dosegla sem X v zelo kratkem času po tem, ko sem spremenila to eno stvar.” Z jasnim sporočilom, da lahko tudi ti to dosežeš, če želiš.
Prenehala sem deliti tudi svoje vzpone. Zdelo se mi je, da bi prišlo naprej, kot da poskušam naslikati barvito sliko, medtem ko je vsem očitno, da je moje življenje sivo. Kot da hlastam po zraku, medtem ko tonem, in skušam ljudi s svojimi malimi zmagami prepričati, da diham s polnimi pljuči.
Čeprav sem si že od otroštva želela postati pisateljica, sem nehala pripovedovati svoje zgodbe, ker sem se počutila, da so moji vzponi preveč nepomembni, da bi jih večina ljudi videla kot nekaj, k čemur bi stremeli, in moji padci pretežki in pretemni, da bi jih delila, dokler jih ne predelam in prinesem lepo zapakirano sporočilo: “Tukaj je, kako lahko tudi ti to premagaš.”
Nisem želela postati znana kot nekdo, ki ves čas govori o izgorelosti. Ali o cPTSD, ali o ACOA. Prav tako sem čutila, da mi manjka verodostojnosti, da bi govorila o teh temah, saj se nisem poglobila v vse akademske raziskave o vseh vidikih teh težav. Zdelo se mi je, kot da mojemu procesu, ko iščem rešitve zase, da se prebijem skozi svoje težave in nato delim, kaj mi je pomagalo, vedno manjkajo dokazi, podatki, teorija, znanje, več raziskav.
In tudi nisem želela biti zaprta v škatli, v predalčku, v katerega bi me ljudje dali na podlagi tega, kar sem delila. A potem sem pristala v tej škatli, iz katere nisem mogla izstopiti, saj sem se z nedeljenjem sebe svetu, s pisano ali govorjeno besedo, zaprla v vanjo. Nisem želela postati nekdo, ki bi ga ljudje pomilovali, a sem dobila ravno to.
“Srečo imaš, ker vse jemlješ tako pozitivno,” je rekel prijatelj mojega moža.
“Na zunaj se morda zdi tako, toda, če bi bilo res, ne bi pri 34-ih hodila v šolo.”
Pred nekaj tedni je prijatelj mojega brata obiskal mojo mamo, medtem ko sva midva z možem ravno prišla tja kosit travo. Pogovarjali smo se o mojem bratu in o njem je rekel: “Gor je vzel vsako besedo, ki mu jo je kdo rekel.”
To mi je bil tako zanimiv stavek. Gor jemati besede.
Spiralo sramu, ki pride z gor jemanjem besed in z internalizacijo le teh, poznam predobro.
Nenehen občutek, da nisem dovolj. In vedno je naslednja stvar, ki jo moram pozdraviti, doseči, priti do nje ali jo spustiti, da bom končno lahko sedela za isto mizo z odraslimi ljudmi. Brez občutka, da se pretvarjam, da sem ena izmed njih, medtem ko vsi vemo, da jaz tja ne spadam.
In večina nas ima eno področje, kjer ne dosegamo svojih ciljev. Kjer nismo tam, kjer mislimo, da bi morali biti pri svojih letih. Kjer ne dobimo tistega, kar si resnično želimo. Jaz sem bila prepričana, da bom do zdaj milijonarka. Izjemno uspešna v svojem poslu. Če bi mi pri 20-ih kdo rekel, da bom pri 34-ih živela v taščini hiši, ne bi verjela.
Večina nas ima področje, kjer se trudimo po najboljših močeh, a ne uspemo. Točko bolečine. Kjer se počutimo kot zgube. Kjer se počutimo, kot da kljub najboljšim namenom ne uspevamo. Ali kjer smo žalostni, ker nas ne izberejo.
Vsi lahko primerjamo svoja življenja z življenji drugih in najdemo nekaj, pri čemer zaostajamo in se zaradi tega obtožujemo. Ali pa pomislimo na šest ljudi, ki so v slabšem položaju kot mi, in se počutimo dobro glede sebe, kot je rekel možev prijatelj, da on počne. “In ne pravim, da si med temi šestimi,” je dodal. 🤣
Ko igramo igro primerjanja, čutimo zavist, kot da si tisti, ki jim gre bolje, tega nekako ne zaslužijo, kot da je njim lahko, sreča je na njihovi strani, medtem ko tisti, ki jim gre slabše, preprosto niso bili pripravljeni vložiti toliko dela, kot smo ga bili pripravljeni vložiti sami.
Ali pa se počutimo kot lene zgube, ker ne živimo v skladu s svojim potencialom. Ker ne zmoremo v celoti utelesiti tiste verzije sebe, ki ima vse to, kar si želimo.
Čutimo drobce užitka ob schadenfreude in nelagoden občutek varnosti, v naših majhnih okvirjih.
Oh, kako človeški smo.
In ne bomo se nehali primerjati. Ljudje že od nekdaj igramo statusne igre in s tem ne bomo kar nehali. Tudi če sam ne želiš igrati, bodo v tvojo smer priletele, sodbe od zavzetih igralcev.
Na koncu pa je to tvoje življenje. Ti si tisti, s katerim preživiš svoje celo življenje. Veš, zakaj si tam, kjer si, in ali ti je tam všeč ali ne. Veš, kaj moraš spremeniti, če želiš, da bi bilo drugače. Veš, da lahko svojo zgodbo pripoveduješ iz perspektive poraženca ali zmagovalca.
Če sploh želiš pripovedovati svojo zgodbo na ta način.
Kajti v svetu, kjer ljudi delimo na zmagovalce in poražence, smo vsi na izgubi.
Vsem nam manjka tista povezava, ki si jo resnično želimo.
Z Ljubeznijo,
